Page 152 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 152
musica et artes
koli vejo znanosti, nikakor ni odvečno humanistično zapletanje, temveč varo-
valo pred usodnimi poenostavitvami, kakršne je mogoče zagrešiti pri nekri-
tičnem sprejemanju vsega, kar je, za samoumevnost.
Prav tako ne gre spregledovati, da danosti/vsiljenosti z imenom dejstva
niso statična, saj nobena trenutna konstelacija stvarnosti ni poslednja, njeno
razumevanje pa je prevod v posameznikov osebni slovar in umestitev v koor-
dinate skupinskih opisov, ki slonijo na konvencijah. Dinamični potemtakem
niso zgolj videzi, temveč tudi vse oprijemljivosti. Ne sicer za nazaj – čeprav
zgodovinarji šegavo zatrjujejo, da s svojimi interpretacijami zmorejo celo to,
kar samemu Vsemogočnemu, ki lahko oblikuje stvarnost po lastni presoji
samo za sedanjost in prihodnost, ne pa tudi za preteklost, ni dano storiti –,
temveč za čase še nevidenih prihajajočih zarij. Nobena preteklost ne določa ne
sedanjosti ne prihodnosti, vsaka od njih pa na obe vpliva. Ne zmerom z enako
težo, marveč enkrat grobo in drugič spet komaj zaznavno subtilno.
Za zgodovino kot zabeleženje nenehnih sprememb in hkrati spomin
nanje je potemtakem vprašanje kavzalnosti – tako načina kot obsega le-
-te – ključnega pomena. Humanistično razumevanjsko pogledovanje tako v
sinhronijo kot diahronijo je sinonim za nepoenostavljanje. Upoštevanje zgolj
imaginarijev in idearijev ljudi, katerih volja je prevladala, daje povsem drugač-
no podobo nekdanje stvarnosti kakor uvidenje celovite minulosti, v kateri so
se srečevale jasno diferencirane – marsikdaj konfrontirane – vizije prihodno-
sti oziroma raznolike možnosti zgodovine. Čisto gotovo je, da so sedanjost ob-
likovali vsi ljudje preteklosti s svojimi mislimi in delovanji, ki so bile/a v različ-
nih merah interaktivne/a, toda pri tem se poraja vprašanje, katere/a so bile/a
takšne/a, da bi bila stvarnost brez njih danes bistveno drugačna, kot je, kate-
re/a pa so imele/a marginalen vpliv. V zgodovinopisju to vodi k vprašanju: kaj
se dá v pripovedi o poti iz preteklosti v današnjost in prihodnost zanemari-
ti, le mimogrede omeniti ali postaviti v shematsko tematizirano ozadje, kaj pa
je nepogrešljivo in mora biti zato skrbno izcizelirano v vednostnem ospred-
ju? Pri tem je kajpak komajkaj lahko zmerom bistvenega. Titanski Richard
Wagner je, denimo, nespregledljivega in vsestranskega pomena za ustvarjalce
pozne romantike, za modernistično avantgardo, ki se začenja s futurizmom in
teži k ukinitvi človeka – zato humanistično angažirani ekspresionizem van
jo v globinskem smislu ne sodi2 –, pa je važen le kot brezkompromisni sledi-
2 Ekspresionizem modernističnemu avantgardizmu približuje radikalnost v rabi tehničnih sredstev,
medtem ko je v duhovnem smislu – tj. v ustvarjalnih vzgibih – povsem drugačen. Schönbergove
sodbe o Stravinskem so značilen izraz teh razlik, ki jih je sicer na Slovenskem nemara najbolj ten-
kočutno tematiziral Pavle Merkù, ko je pisal o Kogoju in Ostercu. Prim. Pavle Merkù, Poslušam
(Trst: ZTT, 1983), 43, 44. Ekspresionizem je uveljavil estetiko, ki je za pozitivnost štela intenziv-
150
koli vejo znanosti, nikakor ni odvečno humanistično zapletanje, temveč varo-
valo pred usodnimi poenostavitvami, kakršne je mogoče zagrešiti pri nekri-
tičnem sprejemanju vsega, kar je, za samoumevnost.
Prav tako ne gre spregledovati, da danosti/vsiljenosti z imenom dejstva
niso statična, saj nobena trenutna konstelacija stvarnosti ni poslednja, njeno
razumevanje pa je prevod v posameznikov osebni slovar in umestitev v koor-
dinate skupinskih opisov, ki slonijo na konvencijah. Dinamični potemtakem
niso zgolj videzi, temveč tudi vse oprijemljivosti. Ne sicer za nazaj – čeprav
zgodovinarji šegavo zatrjujejo, da s svojimi interpretacijami zmorejo celo to,
kar samemu Vsemogočnemu, ki lahko oblikuje stvarnost po lastni presoji
samo za sedanjost in prihodnost, ne pa tudi za preteklost, ni dano storiti –,
temveč za čase še nevidenih prihajajočih zarij. Nobena preteklost ne določa ne
sedanjosti ne prihodnosti, vsaka od njih pa na obe vpliva. Ne zmerom z enako
težo, marveč enkrat grobo in drugič spet komaj zaznavno subtilno.
Za zgodovino kot zabeleženje nenehnih sprememb in hkrati spomin
nanje je potemtakem vprašanje kavzalnosti – tako načina kot obsega le-
-te – ključnega pomena. Humanistično razumevanjsko pogledovanje tako v
sinhronijo kot diahronijo je sinonim za nepoenostavljanje. Upoštevanje zgolj
imaginarijev in idearijev ljudi, katerih volja je prevladala, daje povsem drugač-
no podobo nekdanje stvarnosti kakor uvidenje celovite minulosti, v kateri so
se srečevale jasno diferencirane – marsikdaj konfrontirane – vizije prihodno-
sti oziroma raznolike možnosti zgodovine. Čisto gotovo je, da so sedanjost ob-
likovali vsi ljudje preteklosti s svojimi mislimi in delovanji, ki so bile/a v različ-
nih merah interaktivne/a, toda pri tem se poraja vprašanje, katere/a so bile/a
takšne/a, da bi bila stvarnost brez njih danes bistveno drugačna, kot je, kate-
re/a pa so imele/a marginalen vpliv. V zgodovinopisju to vodi k vprašanju: kaj
se dá v pripovedi o poti iz preteklosti v današnjost in prihodnost zanemari-
ti, le mimogrede omeniti ali postaviti v shematsko tematizirano ozadje, kaj pa
je nepogrešljivo in mora biti zato skrbno izcizelirano v vednostnem ospred-
ju? Pri tem je kajpak komajkaj lahko zmerom bistvenega. Titanski Richard
Wagner je, denimo, nespregledljivega in vsestranskega pomena za ustvarjalce
pozne romantike, za modernistično avantgardo, ki se začenja s futurizmom in
teži k ukinitvi človeka – zato humanistično angažirani ekspresionizem van
jo v globinskem smislu ne sodi2 –, pa je važen le kot brezkompromisni sledi-
2 Ekspresionizem modernističnemu avantgardizmu približuje radikalnost v rabi tehničnih sredstev,
medtem ko je v duhovnem smislu – tj. v ustvarjalnih vzgibih – povsem drugačen. Schönbergove
sodbe o Stravinskem so značilen izraz teh razlik, ki jih je sicer na Slovenskem nemara najbolj ten-
kočutno tematiziral Pavle Merkù, ko je pisal o Kogoju in Ostercu. Prim. Pavle Merkù, Poslušam
(Trst: ZTT, 1983), 43, 44. Ekspresionizem je uveljavil estetiko, ki je za pozitivnost štela intenziv-
150
