Page 162 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 162
musica et artes
tudi za zgodovino (npr. v primerih Davorina Jenka, Frana Serafina Vilharja
Kalskega ali Ivana Ocvirka). A po takšni – lahko bi rekli teritorialni – logiki
bi se v slovenski glasbeni zgodovini ne bilo treba skoraj nič muditi niti z Iaco-
busom Gallusom ali Vinkom Globokarjem (le na skrajno omejen način pa z
Emilom Hochreiterjem).24 Delovanje zunajumetnostnih principov je opazno
tudi pri zanemarjanju ali celo izključevanju cerkvene glasbe iz splošnih opisov
opusov skladateljev 19. in 20. stoletja. Pri pretresih generacij slovenskih moj-
strov, ki so delovali pred tem časom, podobnih zadržkov do sakralni rabi na-
menjenih skladb značilno ni (bilo). Najbrž zato, ker bi brez njihove tematiza-
cije ne bilo mogoče pisati skoraj o ničemer.
Je potemtakem sistematika stila fantomska predstava, ki samostojne iz-
raze artizma izloča iz siceršnjega valovanja življenja? Ja in ne. Likovna umet
nina brez dvoma lahko kaže in izraža le samo sebe. Njena odprtost v svet
zunajartističnih referenc more biti povsem fakultativna. Zato tudi ni prese-
netljivo, da je likovnost zmogla poroditi abstraktno umetnost. V besedni in
glasbeni ustvarjalnosti, v katerih preučevanje je bila sistematika stila »uvože-
na« iz umetnostne zgodovine,25 pa bi bilo absolutiziranje analognega pristo-
pa huda redukcionistična poenostavitev. Res je, da teksti načeloma niso bolj
dialoške/poliloške stvaritve kakor slike ali kipi, so pa kot nosilci pomena do-
jemljivi samo skozi sprejemalčevo osebno interpretacijo, ki je ni mogoče pred-
pisati. To pomeni, da v njih ni popolne avtoreferencialnosti. Značilno ni ab-
straktnega besedila. Celo sredi absurda prve svetovne vojne porojeni dada, ki
je radikalno razgrajeval jezik in klasične predstave o njegovi logiki, se je mogel
prikopati zgolj do za- oziroma predumnosti, ne pa tudi do avtoreferencialne
identitetne osvobojenosti od pomena. Recipient je njegov »slovar« še vedno
mogel razumeti v okviru obstoječega sveta. Dada je bil protest, ne oblikovanje
nove in v sebi zaključene vseobsežnosti. Še jasnejša je nemožnost čiste identi-
tetne avtoreferencialnosti v glasbi. Skladbe ne skrivajo potrebe po izvajalcu, se
pravi interpretu, ki jih dojame in predstavi kot posebna instanca. Celo ustvar-
jalec kot posredovalec svojega dela ni več (samo) avtor. To velja tudi v najskraj-
Mihovil Logar se je npr. v Beogradu pri svojem opernem ustvarjanju naslanjal tudi na slovensko
literarno klasiko – na Ivana Cankarja in njegovo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.
24 Zdaj gre preprosto za to, da se neizključnost uveljavi povsod. V nobenem primeru ni ustrezno za-
nikovati prispevka slovenskih ustvarjalcev različnim kulturam, se je pa treba zavedati, da te niso v
konkurenčnem, temveč v medsebojno vplivajočem in prežemajočem se razmerju. Slovenski du-
hovni prostor ni samo sprejemal vplivov, marveč jih je tudi izžareval. Njegova zgodovina in sodob-
nost morata upoštevati oboje.
25 Na Slovenskem se to kaže z Žigonovo vpeljavo kompozicijskih vprašanj v preučevanje Prešerno-
vega opusa, ki je imela povsem jasno stilno ozadje (klasika : romantika), ter z Vurnikovo naslonit-
vijo razmišljanj o glasbi na tipološko definirane sloge Izidorja Cankarja.
160
tudi za zgodovino (npr. v primerih Davorina Jenka, Frana Serafina Vilharja
Kalskega ali Ivana Ocvirka). A po takšni – lahko bi rekli teritorialni – logiki
bi se v slovenski glasbeni zgodovini ne bilo treba skoraj nič muditi niti z Iaco-
busom Gallusom ali Vinkom Globokarjem (le na skrajno omejen način pa z
Emilom Hochreiterjem).24 Delovanje zunajumetnostnih principov je opazno
tudi pri zanemarjanju ali celo izključevanju cerkvene glasbe iz splošnih opisov
opusov skladateljev 19. in 20. stoletja. Pri pretresih generacij slovenskih moj-
strov, ki so delovali pred tem časom, podobnih zadržkov do sakralni rabi na-
menjenih skladb značilno ni (bilo). Najbrž zato, ker bi brez njihove tematiza-
cije ne bilo mogoče pisati skoraj o ničemer.
Je potemtakem sistematika stila fantomska predstava, ki samostojne iz-
raze artizma izloča iz siceršnjega valovanja življenja? Ja in ne. Likovna umet
nina brez dvoma lahko kaže in izraža le samo sebe. Njena odprtost v svet
zunajartističnih referenc more biti povsem fakultativna. Zato tudi ni prese-
netljivo, da je likovnost zmogla poroditi abstraktno umetnost. V besedni in
glasbeni ustvarjalnosti, v katerih preučevanje je bila sistematika stila »uvože-
na« iz umetnostne zgodovine,25 pa bi bilo absolutiziranje analognega pristo-
pa huda redukcionistična poenostavitev. Res je, da teksti načeloma niso bolj
dialoške/poliloške stvaritve kakor slike ali kipi, so pa kot nosilci pomena do-
jemljivi samo skozi sprejemalčevo osebno interpretacijo, ki je ni mogoče pred-
pisati. To pomeni, da v njih ni popolne avtoreferencialnosti. Značilno ni ab-
straktnega besedila. Celo sredi absurda prve svetovne vojne porojeni dada, ki
je radikalno razgrajeval jezik in klasične predstave o njegovi logiki, se je mogel
prikopati zgolj do za- oziroma predumnosti, ne pa tudi do avtoreferencialne
identitetne osvobojenosti od pomena. Recipient je njegov »slovar« še vedno
mogel razumeti v okviru obstoječega sveta. Dada je bil protest, ne oblikovanje
nove in v sebi zaključene vseobsežnosti. Še jasnejša je nemožnost čiste identi-
tetne avtoreferencialnosti v glasbi. Skladbe ne skrivajo potrebe po izvajalcu, se
pravi interpretu, ki jih dojame in predstavi kot posebna instanca. Celo ustvar-
jalec kot posredovalec svojega dela ni več (samo) avtor. To velja tudi v najskraj-
Mihovil Logar se je npr. v Beogradu pri svojem opernem ustvarjanju naslanjal tudi na slovensko
literarno klasiko – na Ivana Cankarja in njegovo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.
24 Zdaj gre preprosto za to, da se neizključnost uveljavi povsod. V nobenem primeru ni ustrezno za-
nikovati prispevka slovenskih ustvarjalcev različnim kulturam, se je pa treba zavedati, da te niso v
konkurenčnem, temveč v medsebojno vplivajočem in prežemajočem se razmerju. Slovenski du-
hovni prostor ni samo sprejemal vplivov, marveč jih je tudi izžareval. Njegova zgodovina in sodob-
nost morata upoštevati oboje.
25 Na Slovenskem se to kaže z Žigonovo vpeljavo kompozicijskih vprašanj v preučevanje Prešerno-
vega opusa, ki je imela povsem jasno stilno ozadje (klasika : romantika), ter z Vurnikovo naslonit-
vijo razmišljanj o glasbi na tipološko definirane sloge Izidorja Cankarja.
160
