Page 155 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 155
med kulturno in glasbeno zgodovino
okoliščinah in razmerah, ki se bistveno razlikujejo od praizvedbenih.5 Kljub
veliki spremembi v pojmovanju lepega med sredo in drugo polovico 18. stolet
ja je vrhunsko delo preteklosti ljudem še vedno pomenilo veliko vrednoto ...
Po drugi strani sta romantika in nova romantika v razmerju stopnjevanja, ba-
rok in rokoko pa antiklimaksa – vendar ne v vsem, saj je bila kontrastnost iz-
raz kontinuuma v posameznih oblikovalnih tendencah in ne totalnega dis-
kontinuitetnega zeva. Ideja prazne mize se je porodila šele s futurizmom kot
kronološko prvim avantgardističnim modernizmom; njegove stvaritve niso
hotele imeti nobenih predhodnikov niti za ozadje, saj je bilo jasno, da so pri-
merjave v svojem jedru svojevrstne navezave (v negativu). Dejansko je šlo za
ukinitev ne le koncepta razvoja, temveč tudi tradicije. Prav zato bi bilo treba
porušiti vse, še zlasti emblematične spomenike preteklosti (npr. mesti Benet-
ke ali Firence). Avantgardistični modernizem je poznal zgodovino samo kot
potencialno razmerje med prihodnostjo in sodobnostjo: zanj je pomenila iz-
polnjevanje zamisli oziroma rast dejanskosti iz vizije, ne iz dojemanja stvarno-
sti. To je bil radikalen preobrat, ki bi mu našli primerjavo kvečjemu v času sta-
rodavnih bojev proti knjigam in podobam.
V obdobju, ki ga zaznamuje radikalna in k situaciji prazne mize vodeča
antitradicionalnost avantgardističnega modernizma, je nemara mogoče naj-
bolj jasno zaznati, kaj pomenita besedni zvezi duh oziroma zob časa. Nova
miselnost je tedaj vplivala tudi na artikulacijo idej ustvarjalcev, ki se niso pri
števali k njej. V obdobju, ko je bil na sceni avantgardistični modernizem, se
ti niso izražali nič manj radikalno kakor zagovorniki inovativnosti, čeprav so
imeli povsem drugačne nazore. Pri tem ne mislimo le na ekspresioniste, ki so
v svet korenite spremembe vstopili skozi vrata stopnjevanja nekaterih elemen-
tov nove romantike, temveč tudi na ustvarjalce »pasatističnih« nazorov. Na
Slovenskem je, denimo, Anton Lajovic po prvi svetovni vojni definiral ostro
nasprotovanje na svoje rojake vplivajoči tradiciji nemške glasbe enako brez
obzirno kot Marinetti vsej obstoječi umetnosti. Da je bil podobno napočez
en in površno posploševalen, ni nič presenetljivega. Pri argumentaciji svojih
misli je prišel celo do blagrovanja analfabetizma, kar je primerljivo z zahteva-
mi po porušenju Benetk in Firenc. Leta 1926 je zapisal:
5 Mozartova priredba Mesije je bila prvič izvedena v palači Pálffy nasproti dunajskega Hofburga.
Z delom se je salzburški mojster seznanil v svojem »ljubljenem« Mannheimu leta 1777. Mozart
je nekaj Händlovih oratorijev leta 1765 še spoznal v izvedbah, ki so se opirale na tradicijo iz časa
njihove ustvaritve, zato je imel zelo jasno predstavo o teži svojih spreminjevalnih posegov. Prim.
Hermann Abert, W. A. Mozart (New Haven: Yale University Press, 2007), 401; Stanley Sadie,
Mozart. The Early Years 1756–1781 (New York, London: W. W. Norton & Co., 2006), 67; 482.
153
okoliščinah in razmerah, ki se bistveno razlikujejo od praizvedbenih.5 Kljub
veliki spremembi v pojmovanju lepega med sredo in drugo polovico 18. stolet
ja je vrhunsko delo preteklosti ljudem še vedno pomenilo veliko vrednoto ...
Po drugi strani sta romantika in nova romantika v razmerju stopnjevanja, ba-
rok in rokoko pa antiklimaksa – vendar ne v vsem, saj je bila kontrastnost iz-
raz kontinuuma v posameznih oblikovalnih tendencah in ne totalnega dis-
kontinuitetnega zeva. Ideja prazne mize se je porodila šele s futurizmom kot
kronološko prvim avantgardističnim modernizmom; njegove stvaritve niso
hotele imeti nobenih predhodnikov niti za ozadje, saj je bilo jasno, da so pri-
merjave v svojem jedru svojevrstne navezave (v negativu). Dejansko je šlo za
ukinitev ne le koncepta razvoja, temveč tudi tradicije. Prav zato bi bilo treba
porušiti vse, še zlasti emblematične spomenike preteklosti (npr. mesti Benet-
ke ali Firence). Avantgardistični modernizem je poznal zgodovino samo kot
potencialno razmerje med prihodnostjo in sodobnostjo: zanj je pomenila iz-
polnjevanje zamisli oziroma rast dejanskosti iz vizije, ne iz dojemanja stvarno-
sti. To je bil radikalen preobrat, ki bi mu našli primerjavo kvečjemu v času sta-
rodavnih bojev proti knjigam in podobam.
V obdobju, ki ga zaznamuje radikalna in k situaciji prazne mize vodeča
antitradicionalnost avantgardističnega modernizma, je nemara mogoče naj-
bolj jasno zaznati, kaj pomenita besedni zvezi duh oziroma zob časa. Nova
miselnost je tedaj vplivala tudi na artikulacijo idej ustvarjalcev, ki se niso pri
števali k njej. V obdobju, ko je bil na sceni avantgardistični modernizem, se
ti niso izražali nič manj radikalno kakor zagovorniki inovativnosti, čeprav so
imeli povsem drugačne nazore. Pri tem ne mislimo le na ekspresioniste, ki so
v svet korenite spremembe vstopili skozi vrata stopnjevanja nekaterih elemen-
tov nove romantike, temveč tudi na ustvarjalce »pasatističnih« nazorov. Na
Slovenskem je, denimo, Anton Lajovic po prvi svetovni vojni definiral ostro
nasprotovanje na svoje rojake vplivajoči tradiciji nemške glasbe enako brez
obzirno kot Marinetti vsej obstoječi umetnosti. Da je bil podobno napočez
en in površno posploševalen, ni nič presenetljivega. Pri argumentaciji svojih
misli je prišel celo do blagrovanja analfabetizma, kar je primerljivo z zahteva-
mi po porušenju Benetk in Firenc. Leta 1926 je zapisal:
5 Mozartova priredba Mesije je bila prvič izvedena v palači Pálffy nasproti dunajskega Hofburga.
Z delom se je salzburški mojster seznanil v svojem »ljubljenem« Mannheimu leta 1777. Mozart
je nekaj Händlovih oratorijev leta 1765 še spoznal v izvedbah, ki so se opirale na tradicijo iz časa
njihove ustvaritve, zato je imel zelo jasno predstavo o teži svojih spreminjevalnih posegov. Prim.
Hermann Abert, W. A. Mozart (New Haven: Yale University Press, 2007), 401; Stanley Sadie,
Mozart. The Early Years 1756–1781 (New York, London: W. W. Norton & Co., 2006), 67; 482.
153
