Page 153 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 153
med kulturno in glasbeno zgodovino
lec lastnim ciljem. In še dalje: za avtorje, ki so prisegli na načela neoklasiciz-
ma, je Wagner le presežena zgodovinska postavka, katere funkcija je biti večna
preteklost in simbol vsega, čemur gre nasprotovati. V letu 1900 je imel njegov
opus povsem drugačno vlogo kakor med prvo in drugo svetovno vojno. Za
nobeno od njiju pa ni mogoče reči, da je bodisi prava bodisi napačna – ker sta
obe na svoj način za ustvarjalnost drugih mojstrov optimalni.
Čisto drugačna je slika Franza Josepha Haydna: če je bil v drugi polovici
19. stoletja zanimiv predvsem kot oblikovalec sonatne forme – in je bil njegov
pomen s tem tudi že potisnjen v kanonizirano zgodovino –, je bil mojstrom
neoklasicizma vznemirljiv mnogo širše. Slednji so se mogli z njim zaplesti v
vsestranski ustvarjalni dialog, ki je bil mnogo bolj tipološki kakor historici-
stičen. Podobno velja še za mnoge druge ustvarjalce: generacijske menjave so
zelo spreminjale njihovo vlogo. Pri tem je očitno, da zgodovina kot zabeleže-
nje in spomin človeštva nikakor ni nujno vsebinsko kontinuirana in definira-
na razvojno: bolj kot na laboratorij, v katerem kraljujejo jutrišnjost oblikujoče
hipoteze in načrti, spominja na zakladnico, ki se marsikomu na prvi pogled
zdi celo ropotarnica. Oblikujejo jo bitja, ne mehani(cisti)čni algoritmi. Zato
njeno poznavanje ne more voditi k napovedovanju prihodnosti, temveč le k
nepoenostavljenemu razumevanju, ki je eno temeljnih vodil humanizma. Po-
znavanje zgodovine omogoča nenaivno mišljenje stvarnosti. To velja tudi te-
daj, ko je slednje usmerjeno v še neobstoječo vnaprejšnjost. Preteklost je vedno
izhodišče sedanjosti, ta pa prihodnosti – četudi zveze med njimi niso zme-
rom razvojne v smislu stopnjevanja. Ker se zgodovina še nikoli ni končala, se
je tudi zmerom pisala na novo. To izhaja iz preliminaristične narave humani-
stičnega doumevanja.
Zgodovina, ki je vredna svojega imena, ne more biti ne preprosta ne sa-
moumevna. Takšna je lahko samo tista, ki zgreši lasten smisel – kar se zme-
rom zgodi pri poenostavljanju. Simplifikacija tlači zapisano in (za)pomnjeno
dogajanje v obče obrazce in modele, vendar je sleherna zgodovina zaradi svo-
je neponovljive konkretnosti unikatna. V ljudeh se nič ne more perpetuira-
ti, saj izkušnja spreminja vse. To velja tako za osebno oziroma biografsko ka-
kor za nacionalno, gospodarsko, mentalitetno itd. zgodovino. Edinstvenost je
lastna vsaki od njih. Navsezadnje so bili celo zagovorniki modelov ob neka-
terih primerih prisiljeni ugotoviti »posebne poti«. Tako je pri njih kar sploš-
no znano, da je premik Nemčije v moderno »Sonderweg«. Toda dogajanja v
največji srednjeevropski državi so pomembno vplivala na njene sosede, zlas-
nost izraza, za modernistični avantgardizem pa je bila pomembna privrženost inovaciji; slednja je
postala vrednota zase.
151
lec lastnim ciljem. In še dalje: za avtorje, ki so prisegli na načela neoklasiciz-
ma, je Wagner le presežena zgodovinska postavka, katere funkcija je biti večna
preteklost in simbol vsega, čemur gre nasprotovati. V letu 1900 je imel njegov
opus povsem drugačno vlogo kakor med prvo in drugo svetovno vojno. Za
nobeno od njiju pa ni mogoče reči, da je bodisi prava bodisi napačna – ker sta
obe na svoj način za ustvarjalnost drugih mojstrov optimalni.
Čisto drugačna je slika Franza Josepha Haydna: če je bil v drugi polovici
19. stoletja zanimiv predvsem kot oblikovalec sonatne forme – in je bil njegov
pomen s tem tudi že potisnjen v kanonizirano zgodovino –, je bil mojstrom
neoklasicizma vznemirljiv mnogo širše. Slednji so se mogli z njim zaplesti v
vsestranski ustvarjalni dialog, ki je bil mnogo bolj tipološki kakor historici-
stičen. Podobno velja še za mnoge druge ustvarjalce: generacijske menjave so
zelo spreminjale njihovo vlogo. Pri tem je očitno, da zgodovina kot zabeleže-
nje in spomin človeštva nikakor ni nujno vsebinsko kontinuirana in definira-
na razvojno: bolj kot na laboratorij, v katerem kraljujejo jutrišnjost oblikujoče
hipoteze in načrti, spominja na zakladnico, ki se marsikomu na prvi pogled
zdi celo ropotarnica. Oblikujejo jo bitja, ne mehani(cisti)čni algoritmi. Zato
njeno poznavanje ne more voditi k napovedovanju prihodnosti, temveč le k
nepoenostavljenemu razumevanju, ki je eno temeljnih vodil humanizma. Po-
znavanje zgodovine omogoča nenaivno mišljenje stvarnosti. To velja tudi te-
daj, ko je slednje usmerjeno v še neobstoječo vnaprejšnjost. Preteklost je vedno
izhodišče sedanjosti, ta pa prihodnosti – četudi zveze med njimi niso zme-
rom razvojne v smislu stopnjevanja. Ker se zgodovina še nikoli ni končala, se
je tudi zmerom pisala na novo. To izhaja iz preliminaristične narave humani-
stičnega doumevanja.
Zgodovina, ki je vredna svojega imena, ne more biti ne preprosta ne sa-
moumevna. Takšna je lahko samo tista, ki zgreši lasten smisel – kar se zme-
rom zgodi pri poenostavljanju. Simplifikacija tlači zapisano in (za)pomnjeno
dogajanje v obče obrazce in modele, vendar je sleherna zgodovina zaradi svo-
je neponovljive konkretnosti unikatna. V ljudeh se nič ne more perpetuira-
ti, saj izkušnja spreminja vse. To velja tako za osebno oziroma biografsko ka-
kor za nacionalno, gospodarsko, mentalitetno itd. zgodovino. Edinstvenost je
lastna vsaki od njih. Navsezadnje so bili celo zagovorniki modelov ob neka-
terih primerih prisiljeni ugotoviti »posebne poti«. Tako je pri njih kar sploš-
no znano, da je premik Nemčije v moderno »Sonderweg«. Toda dogajanja v
največji srednjeevropski državi so pomembno vplivala na njene sosede, zlas-
nost izraza, za modernistični avantgardizem pa je bila pomembna privrženost inovaciji; slednja je
postala vrednota zase.
151
