Page 89 - Poučevanje zunaj učilnice

Gibanje kot ontološki in epistemološki temelj telesenja

se ta mehanizem udejanja neposredno na telesu skozi testiranja, norma-
tivne tabele in ocene, ki doloˇcajo, kaj pomeni »dobro« ali »slabo« gibanje.
Kljuˇcni problem takšnega pristopa ni zgolj socialna posledica razvršˇca-
nja, temveˇc epistemološka redukcija: ocena ne meri procesa telesenja,
temveˇc njegov zunanji odtis. Kar je notranje doživeto in pomembno do-
loˇca vrednost (napetost, ritem, afektivna regulacija itd.), ostane nevidno
in s tem epistemološko izkljuˇceno.

Norma kot ontološka predpostavka
Norma v telesni vzgoji ne deluje zgolj kot praktiˇcni orientir, temveˇckot
ontološka predpostavka, ki doloˇca, kaj gibanje je. Ko je gibanje presojano
glede na vnaprej doloˇcene standarde, se implicitno vzpostavi razumeva-
nje gibanja kot neˇcesa, kar mora ustrezati idealni obliki. Telo se v tem
procesu obravnava kot varianta norme, ne kot singularni organizem z la-
stno gibalno zgodovino in notranjo dinamiko.
Sociološka analiza športa je pokazala, da norme telesnosti niso nev-
tralne, temveˇc kulturno in razredno pogojene (Bourdieu, 1978). Ko tele-
sna vzgoja internalizira športne norme kot univerzalna merila, nehote
reproducira specifiˇcen telesni habitus in ga razglasi za naravnega. Otro-
ci se s tem uˇcijo vrednotiti svoje telo ne glede na lastno izkušnjo, tem-
veˇc glede na zunanjo primerljivost. Ontološka težava takšne normativ-
nosti je v tem, da sekundarno razlgasi za primarno. Zunanja forma giba-
nja postane merilo njegove vrednosti, notranja kvalija pa se obravnava
kot subjektivni presežek brez pedagoške teže. S tem se pretrga ontolo-
ška povezanost med gibanjem in telesenjem, ki je bila v prejšnjih poglav-
jih opredeljena kot temeljna. Pojem ontološko nasilje v tem kontekstu ne
oznaˇcuje namernega ali zavestnega škodovanja, temveˇc strukturni poseg
vnaˇcin, kako se gibanje lahko pojavi kot smiselna izkušnja. Ko je otro-
kovo gibanje stalno vrednoteno z zunanjimi kriteriji, se proces telesenja
postopoma preoblikuje: notranja orientacija se umakne zunanji presoji,
interoceptivna zaznava pa izgubi svojo regulativno funkcijo.
S fenomenološke perspektive to pomeni prekinitev notranje koheren-
ce gibanja. Gibanje, ki je sprva doživeto kot tok afektivnih in gibalnih di-
namik, se razcepi na:
• zunanjo izvedbo, ki je predmet ocenjevanja, in
• notranjo izkušnjo, ki ni priznana kot relevantna.
Takšen razcep ima razvojne posledice. Otrok se ne uˇci veˇczaupati la-
stni zaznavi in notranjim signalom, temveˇcse uˇci prilagajati normi. Gi-
banje postane performativna naloga, ne pa proces raziskovanja in samo-

89