Page 87 - Poučevanje zunaj učilnice

Gibanje kot ontološki in epistemološki temelj telesenja

kako se gibati, temveˇc kako zaznavati razlike, uravnavati napetost, vzpo-
stavljati odnos do prostora, drugih in sebe. Telesenje je tako hkrati proces
uˇcenja, orientacije in identitete. To razumevanje je skladno z enaktivni-
mi pristopi v filozofiji kognicije, ki zavest razumejo kot utelešeno in situ-
irano dejavnost. Evan Thompson (2007) poudarja, da pomen ne nastaja
v abstraktnih reprezentacijah, temveˇcvdinamiˇcnem odnosu med orga-
nizmom in okoljem. Telesenje je torej naˇcin, kako se ta odnos stabilizira
v izkušnjo, ki je hkrati telesna, ˇcustvena in spoznavna.
ˇ Ce kvalijo razumemo kot notranji vidik gibanja, potem pomen ni ne-
kaj, kar bi se gibanju naknadno pripisovalo na ravni refleksije, temveˇcse
poraja že na ravni same izkušnje. Naˇcin, kako se gibanje ˇcuti – kot lah-
kotno ali napeto, usklajeno ali razpršeno –, je hkrati naˇcin, kako se orga-
nizem orientira v svetu. Pomen je tako imanenten kvalitativni dinamiki
gibanja in ne njen zunanji dodatek. Pedagoške prakse, ki to raven zane-
marijo, zato ne vplivajo le na motoriˇcni razvoj, temveˇc tudi na temeljne
naˇcine zaznavanja in pomenotvorja. To dejstvo samo še dodatno potrjuje
biopolitiˇcno in moˇcno ideološko obarvano vlogo telesne vzgoje.

Razprava in praktiˇcni zakljuˇcki
Logosomatika kot integrativni ontološko-epistemološki okvir
ˇ Ce se izkaže, da prevladujoˇci modeli telesne vzgoje sistematiˇcno zane-
marjajo notranjo, kvalitativno dimenzijo gibanja, se odpre potreba po
drugaˇcnem konceptualnem okviru. Takšen okvir mora omogoˇciti razu-
mevanje gibanja ne le kot zunanje forme, temveˇc kot procesa, v katerem
se pomen poraja iz telesne izkušnje same. V tem kontekstu uvajamo lo-
gosomatiko kot poskus teoretske artikulacije takšnega konceptualno in-
tegrativnega pogleda na razumevanje telesenja, ki povezuje:

• logos kot pomen, orientacijo in smisel,
• soma kot živi, ˇcuteˇci in gibajoˇci se organizem.
Logosomatika izhaja iz predpostavke, da se pomen ne dodaja telesu od
zunaj, temveˇc se poraja iz telesenja samega. Gibanje je v tem okviru razu-
mljeno kot primarna oblika smisla, telo pa kot medij, v katerem se pomen
uresniˇcuje. Takšna perspektiva presega delitev na »telesno« in »duševno«
ter omogoˇca razumevanje gibanja kot hkrati materialnega in pomeno-
tvornega procesa. V pedagoškem kontekstu to pomeni, da telesna vzgoja
ne more biti omejena na pouˇcevanje tehnik ali razvijanje zmogljivosti,
temveˇcmoravkljuˇcevati tudi razvoj notranje zaznavne in afektivne ob-
ˇ cutljivosti. Logosomatika kot pedagoška modaliteta tako podpira proces

87