Page 93 - Poučevanje zunaj učilnice

Gibanje kot ontološki in epistemološki temelj telesenja

sto, ki svetu »podeli pomen« skozi svojo gibalno in zaznavno vpletenost
(Merleau-Ponty, 2006). Gibanje je naˇcin, kako se svet razpira kot smiseln.
Pedagoški pomen jezika telesenja
ˇ Ce je gibanje jezik telesa, potem je telesna vzgoja implicitno jezikovna
pedagogika, vendar le pod pogojem, da priznava in neguje ta predpoj-
movni jezik. Normativna telesna vzgoja ta jezik utiša, saj ga nadomesti z
zunanjimi merili pravilnosti. Pedagogika telesenja pa, ravno nasprotno,
odpira prostor za refleksijo kvalitativnih razlik: za vprašanja, kako se gi-
banje ˇcuti, kdaj postane tekoˇce, kdaj napeto, kdaj izgubi smisel itd.
V tem kontekstu postane vloga logosomatike še razumljivejša. Logoso-
matika ne uvaja novega jezika, temveˇcuzavešˇca že obstojeˇci jezik telese-
nja. Kot integrativni okvir povezuje:
• soma: živo, ˇcuteˇce telo v gibanju,
• logos: pomen, ki se poraja iz kvalitativne izkušnje.

Pedagoškotopomeni premikodpouˇcevanja pravilnih gibov k razvija-
nju zaznavne in afektivne pismenosti. Otrok se ne uˇci le, kako se gibati,
temveˇc kako zaznavati razlike v gibanju in jih povezovati s seboj ter z
okoljem. S tem se telesna vzgoja preoblikuje v prostor utelešenega spo-
znavanja, ne pa normativnega vrednotenja. Jezik telesenja torej razkri-
je, da je gibanje temeljna epistemološka praksa otroštva. Preko taktilno-
afektivnih in interoceptivnih spektrov otrok razvija razumevanje prosto-
ra, ˇcasa, sebe ter drugih. ˇ Ce telesna vzgoja (tudi implicitno prisotna pri
poimenovanju šolskega predmeta kot športna vzgoja) ta jezik prezre, iz-
gubi stik s svojim najglobljim poslanstvom. V sklepu prispevka bomo za-
to združili razvite argumente in nakazali temeljne ideološke ter pedago-
ške nastavke telesne vzgoje, ki izhajajo iz razumevanja gibanja kot pri-
marnega procesa telesenja in smisla.

Zakljuˇcek
Logosomatika kot odprt okvir za preoblikovanje ideoloških nastavkov
telesne vzgoje
Razprava, razvita v tem prispevku, izhaja iz temeljnega vprašanja: kaj gi-
banje sploh je, preden postane objekt pouˇcevanja, normiranja in ocenje-
vanja. Pokazali smo, da prevladujoˇci diskurzi telesne in športne vzgoje
gibanje razumejo predvsem kot zunanjo, merljivo ter normativno prak-
so, pri ˇcemer sistematiˇcno prezrejo njegovo notranjo, kvalitativno in iz-
kustveno razsežnost. Takšna redukcija ni zgolj pedagoška poenostavitev,
temveˇc izraz globljih ideoloških nastavkov, ki telo obravnavajo kot instru-

93