Page 94 - Poučevanje zunaj učilnice

Milan Hosta

ment in gibanje kot sredstvo za doseganje vnaprej doloˇcenih ciljev. Pri-
ˇ cujoˇci prispevek je po svojem znaˇcaju teoretski in ne empiriˇcni, saj naš
cilj ni preverjanje posameznih intervencij, temveˇc preoblikovanje kon-
ceptualnih temeljev telesne vzgoje.
Skozi filozofijo gibanja, fenomenologijo telesa, nevroznanost intero-
cepcije in razvojno epistemologijo smo pokazali, da je takšno razumeva-
nje ontološko nezadostno. Gibanje ni sekundarni izraz zavesti ali že obli-
kovanega telesa, temveˇc primarni pojav, iz katerega se zaznava, ˇcustvova-
nje, telesenje in spoznavanje sploh lahko razvijejo. Proces telesenja smo
opredelili kot kljuˇcno povezovalno dinamiko, v kateri se zunanji gibalni
vzorci in notranje afektivno-interoceptivne kvalitete organizirajo v smi-
selne, razvojno stabilne oblike izkušnje. Prav v tem procesu se oblikuje
otrokova orientacija v svetu, ki ni zgolj motoriˇcna, temveˇctudi afektivna,
vrednotna in spoznavna. V tem kontekstu postane jasno, da normativno
ocenjevanje gibanja ne deluje zgolj kot tehniˇcni pedagoški instrument,
temveˇc kot ontološki poseg. Z razglasitvijo zunanje forme gibanja za pri-
marni kriterij vrednosti se notranja izkušnja telesenja potisne na rob ali
povsem izkljuˇci. To, kar se izgubi, ni zgolj motivacija ali vkljuˇcenost, tem-
veˇc notranja koherenca gibanja kot smiselne izkušnje. Otrok se uˇci pri-
lagajati normi, ne pa razvijati odnosa do lastnega telesa kot vira zazna-
vanja, samoregulacije in spoznanja. Na tej toˇcki razprava odpira prostor
za logosomatiko. Pomembno je poudariti, da logosomatika v okviru tega
prispevka ni predstavljena kot zaprta teorija, metoda ali alternativni pe-
dagoški sistem. Razumljena je kot odprt ontološko-epistemološki okvir,
ki omogoˇca drugaˇcen naˇcin razmišljanja o telesu, gibanju in vzgoji. Lo-
gosomatika izhaja iz predpostavke, da se pomen (logos) ne dodaja telesu
(soma)od zunaj, temveˇc se poraja iz telesenja samega. Gibanje je v tem
okviru prvotna oblika smisla, telo pa medij, v katerem se ta smisel ure-
sniˇcuje. Kot takšna logosomatika ne ponuja novih norm, temveˇcpremik
v vrednostni logiki. Namesto da bi telesno vzgojo strukturirala okoli zu-
nanjih standardov uˇcinkovitosti, odpira prostor za razumevanje gibanja
kot procesa, v katerem se vrednost poraja iz notranje koherence izkuš-
nje. Ta premik je skladen s širšimi sodobnimi tokovi v filozofiji zavesti in
kognicije, ki poudarjajo utelešenost, situiranost in afektivno osnovo spo-
znavanja (Thompson, 2007; Damasio, 1999). Prav tako se navezuje na fe-
nomenološko izhodišˇce, po katerem je telo subjekt zaznave in ne zgolj
objekt obravnave (Merleau-Ponty, 2006).
Ideološka moˇc logosomatike je prav v tem, da ne nadomešˇca enega
normativnega okvira z drugim, temveˇc problematizira samo potrebo po

94