Page 81 - Poučevanje zunaj učilnice

Gibanje kot ontološki in epistemološki temelj telesenja

tematiˇcno spregledanima dimenzijama gibalnega razvoja. ˇ Ce gibanje ra-
zumemo kot primarni pojav, ki ni reducibilen na mehanski premik, tem-
veˇc kot kvalitativno diferencirano dogajanje, potem se odpre vprašanje,
kako se ta dinamika konkretno udejanja v izkušnji organizma. Prav na
tej toˇcki postane kljuˇcen pojem telesenje: ne kot dodatek gibanju, tem-
veˇc kot proces, v katerem se gibanje organizira kot notranje doživeto in
smiselno strukturirano dogajanje.

Interocepcija in telesenje: slepa pega normativne telesne vzgoje
ˇ Ce je normativna telesna vzgoja prejšnjem poglavju razkrita kot polje, ki
privilegira zunanjo formo gibanja, se njena ontološka omejitev najjasne-
je pokaže v sistematiˇcni odsotnosti interocepcije. Medtem ko so ekste-
roceptivni (vid, sluh) in proprioceptivni vidiki gibanja v pedagoških pra-
ksah vsaj implicitno prisotni, interoceptivna razsežnost – zaznava notra-
njih telesnih stanj – ostaja skoraj povsem izkljuˇcena iz razumevanja gi-
balnega uˇcenja. Ta izkljuˇcitev ni zgolj didaktiˇcna pomanjkljivost, temveˇc
razkriva globljo epistemološko in ontološko slepo pego sodobne telesne
vzgoje. ˇ Ce telesenje razumemo kot proces, v katerem se gibanje vzpo-
stavlja kot notranje doživeta dinamika, potem moramo pojasniti tudi za-
znavni vidik tega procesa. Telesenje namreˇc ni zgolj gibanje kot takšno,
temveˇcgibanje, ki je obˇcuteno. Prav tu nastopi interocepcija kot kljuˇcni
mehanizem, preko katerega organizem zaznava lastne notranje dinami-
ke in s tem vzpostavlja osnovo za kvalitativno izkušnjo gibanja.
Interocepcija kot temelj zaznave, ˇcustev in sebstva
V sodobni nevroznanosti je interocepcija opredeljena kot zaznava fizio-
loškega stanja telesa in je prepoznana kot kljuˇcna za ˇcustva, samoregu-
lacijo in zavest (Craig, 2002). Antonio Damasio (1999) je pokazal, da ob-
ˇ cutki telesnih stanj niso zgolj spremljevalni pojav kognicije, temveˇcnjen
temelj: zavest se oblikuje iz telesnih zemljevidov, ki omogoˇcajo razliko-
vanje med ravnovesjem in motnjo. Interocepcija je tako primarni vir po-
mena, saj omogoˇca, da organizem sploh zazna, kaj je zanj relevantno. V
filozofiji zavesti in kognicije je to spoznanje nadalje razvito v okviru ute-
lešenih in enaktivnih pristopov. Evan Thompson (2007) poudarja, da za-
vest ni notranja reprezentacija sveta, temveˇcdinamiˇcen proces uteleše-
ne regulacije, ki vkljuˇcuje afektivne in interoceptivne dimenzije. Zaznava
in spoznavanje sta od zaˇcetka prepletena z notranjimi telesnimi stanji;
pomen ne nastaja v abstraktnem kognitivnem prostoru, temveˇcv živem
telesu. Kljub temu pa se v telesni vzgoji interocepcija redko pojavlja kot
pedagoško relevantna kategorija. Otrok se uˇci, kako gibanje izgleda in ka-

81