Page 78 - Poučevanje zunaj učilnice
P. 78

Milan Hosta

                Ta okvir ni nevtralen, temveˇc ideološko pogojen. Kritiˇcna teorija je že dol-
                go pokazala, da izobraževalni sistemi ne posredujejo zgolj znanja, tem-
                veˇc tudi disciplinirajo telesa in reproducirajo družbene norme. Michel
                Foucault (2004) je v analizi disciplinarnih praks pokazal, kako se moder-
                na oblast udejanja skozi nadzor, merjenje in normalizacijo teles. Telesna
                vzgoja je pri tem specifiˇcno polje, kjer se telo neposredno oblikuje v skla-
                du z ideali uˇcinkovitosti, primerljivosti in nadzora.
                  Na podroˇcju športa in telesne vzgoje so ideološko naravo teh praks iz-
                postavili tudi sociologi ter pedagogi. Pierre Bourdieu (1978) je pokazal,
                da športnepraksenisonevtralne, temveˇc reproducirajo specifiˇcne obli-
                ke telesnega kapitala in družbenega habitusa. David Kirk (2009) pa ugo-
                tavlja, da je sodobna telesna vzgoja pogosto ujeta v športno-tekmovalni
                model, ki privilegira tehniˇcno pravilnost, rezultat in selekcijo, pri ˇcemer
                zanemarja raznolikost telesnih izkušenj otrok. Osrednji problem takšne-
                ga pristopa ni zgolj socialni ali pedagoški, temveˇc ontološki. Gibanje je
                razumljeno kot sekundarni pojav, ki ga je mogoˇce vrednotiti neodvisno
                od njegove notranje kvalitete. Proces telesenja – naˇcin, kako otrok sko-
                zi gibanje razvija notranjo orientacijo, samoregulacijo in utelešeno ra-
                zumevanje sveta – ostaja neviden. Interoceptivna zaznava in afektivno-
                dinamiˇcno polje, v katerem se gibanje sploh osmisli, sta izkljuˇcena iz
                pedagoške pozornosti. Gibanje se s tem reducira na normirano nalogo,
                otrok pa se uˇci izpolnjevati zunanje kriterije namesto razvijati notranje
                razumevanje lastne telesnosti.
                  Priˇcujoˇci prispevek izhaja iz teze, da je takšna zasnova telesne vzgoje
                ontološko in epistemološko nezadostna. Predlaga premik od normativ-
                nega vrednotenja k razumevanju procesov telesenja, od zunanjega opa-
                zovanja k notranji pozornosti ter od športne forme h gibanju kot temeljni
                dinamiki utelešenega spoznavanja. V nadaljevanju ˇclanek ta okvir razvije
                skozi kritiko ideoloških predpostavk telesne vzgoje, analizo telesenja in
                dvoravenske ontologije gibanja ter s poudarkom na interocepciji in kva-
                liji kot doživljajsko kljuˇcnih, a spregledanih dimenzijah gibalnega razvoja
                otroka.

                Rezultati in teoretske izpeljave
                Ideologija športne forme in normativna telesna vzgoja
                Telesna in športna vzgoja se v sodobnih šolskih sistemih pogosto umešˇca
                kot praktiˇcno-pedagoško podroˇcje, katerega cilji naj bi bili jasni, merlji-
                vi in razvojno utemeljeni: izboljšanje telesne pripravljenosti, razvijanje
                gibalnih spretnosti ter spodbujanje zdravega življenjskega sloga. Vendar

                           78
   73   74   75   76   77   78   79   80   81   82   83