Page 79 - Poučevanje zunaj učilnice

Gibanje kot ontološki in epistemološki temelj telesenja

takšna samopredstavitev zakriva dejstvo, da je telesna vzgoja tudi nor-
mativno in ideološko polje, v katerem se oblikujejo specifiˇcne predstave
o telesu, gibanju in vrednosti posameznikove telesnosti. Gibanje v tem
kontekstu ni obravnavano kot odprt eksistenˇcni proces, temveˇckot de-
javnost, ki mora ustrezati vnaprej doloˇcenim oblikam, kriterijem in stan-
dardom. Osrednja znaˇcilnost tega polja je prevlada športne forme kot
implicitnega merila gibalne vrednosti. Športna forma ne oznaˇcuje zgolj
specifiˇcnih športnih disciplin, temveˇc širši normativni okvir, v katerem
se gibanje razume skozi prizmo tehniˇcne pravilnosti, uˇcinkovitosti, tek-
movalnosti in merljivih rezultatov. Kot ugotavlja David Kirk (2009), je so-
dobna telesna vzgoja v mnogih okoljih ujeta v paradigmo »športnega mo-
dela«, ki privilegira izvedbo in rezultat, pri ˇcemer zanemarja raznolikost
telesnih izkušenj ter razvojne in eksistenˇcne razsežnosti gibanja. Gibanje
postane sredstvo za doseganje zunanjih ciljev, ne pa prostor raziskova-
nja in razumevanja telesne izkušnje. Takšen pristop ima pomembne on-
tološke posledice. Telo se v telesni vzgoji pojavlja predvsem kot objekt
obravnave: kot mehanizem, ki ga je mogoˇce izboljševati, popravljati in
optimizirati. Gibanje je s tem odtrgano od notranjega doživljanja in po-
stavljeno v funkcijo zunanjega opazovalca, ki presoja pravilnost in uˇcin-
kovitost izvedbe. Ta razcep med zunanjim pogledom in notranjo izkušnjo
ni nakljuˇcen, temveˇc odraža globlje razumevanje telesa kot neˇcesa, kar je
treba nadzorovati in disciplinirati.
Kritiˇcnateorijaje pokazala, datakšnalogikaniomejena natelesno
vzgojo, temveˇc je del širšega družbenega projekta normalizacije teles. Mi-
chel Foucault (2004) je v analizi disciplinarnih praks opozoril, da moder-
na oblast deluje predvsem skozi subtilne tehnike nadzora telesa: z mer-
jenjem, razvršˇcanjem, s primerjanjem in z ocenjevanjem. Šola je eden
osrednjih prostorov teh praks, telesna vzgoja pa njihova posebej izrazita
manifestacija. Ocenjevanje gibalnih sposobnosti, testiranje telesne pri-
pravljenosti in normiranje gibalnih vzorcev niso zgolj pedagoška orod-
ja, temveˇc mehanizmi normalizacije, ki doloˇcajo, kaj šteje kot ustrezno,
zaželeno in vredno priznanja. Na podroˇcju športa je to ideološko razse-
žnost dodatno osvetlil Pierre Bourdieu (1978), ki je pokazal, da športne
prakse niso nevtralne, temveˇc odražajo in reproducirajo družbene struk-
ture moˇci. Šport kot kulturna praksa proizvaja specifiˇcen telesni habitus
–naˇcin, kako posameznik doživlja, uporablja in vrednoti svoje telo. Ko
telesna vzgoja prevzame športno formo kot normo, hkrati prevzame tu-
di vrednotenje doloˇcenih telesnih lastnosti in gibalnih slogov kot legiti-
mnejših od drugih. Otroci se tako že zelo zgodaj uˇcijo, katera telesa in

79