Page 76 - Poučevanje zunaj učilnice

Milan Hosta

lesa, temveˇc primarni pojav, iz katerega se zaznava, telesenje in spozna-
vanje sploh lahko razvijejo. Ta ontološki obrat je v sodobni filozofiji gi-
banja najdosledneje artikulirala Maxine Sheets-Johnstone, ki v delu The
Primacy of Movement (2011) pokaže, da se – filogenetsko, ontogenetsko
in fenomenološko – življenje ne zaˇcne z zaznavo ali mišljenjem, temveˇcz
gibanjem. Gibanje ni dodatek življenju, temveˇcnjegova osnovna oblika;
je prvotna dinamika, ki že sama po sebi nosi kvalitativne razlike in s tem
zametke pomena.
Takšno razumevanje gibanja ima neposredne posledice za razumeva-
nje razvoja otroka. Otrok se ne rodi kot misleˇce bitje, ki nato uporablja
telo za izražanje notranjih vsebin, temveˇckot gibajoˇci se organizem, ki
skozi gibanje postopoma oblikuje zaznavne razlike, afektivne odzive in
orientacijo v svetu. V tem procesu ima osrednjo vlogo telesenje. Telese-
nje v tem ˇclanku ne oznaˇcuje zgolj dejstva, da je zavest utelešena, temveˇc
razvojni proces, v katerem se primarne gibalne, zaznavne in afektivne di-
namike organizma zgostijo v stabilne vzorce doživljanja, orientacije in
delovanja. Telesenje je naˇcin, kako gibanje postane izkušnja in kako se iz
izkustva oblikuje spoznavni odnos do sveta.
Za razumevanje telesenja je kljuˇcna vloga interocepcije, zaznave no-
tranjih telesnih stanj. Sodobna nevroznanost in filozofija zavesti intero-
cepcijo prepoznavata kot temelj ˇcustev, samoregulacije in obˇcutka seb-
stva (Craig, 2002; Damasio, 1999; Fogel, 2013). Vendar interocepcije ni
mogoˇce reducirati na zaznavo fizioloških parametrov, kot so srˇcni utrip,
dihanje ali visceralni signali. Gre za širši fenomen, ki vkljuˇcuje predrefle-
ksivno zaznavanje notranjih dinamik organizma, znotraj katerih se giba-
nje sploh lahko pojavi kot smiselna, usmerjena in vrednotena dejavnost,
ki nosi doloˇcen pomen, ˇcloveka informira, oblikuje in usmerja k delova-
nju bodisi nezavedno ali zavestno.
Za interoceptivno zaznavo namreˇc ne stojijo zgolj biološki procesi v
ožjem smislu, temveˇctisto, kar je mogoˇce v strogo akademskem jezi-
ku oznaˇciti kot afektivno-dinamiˇcno polje organizma. Gre za izkustve-
no dostopno, a neposredno neopazno plast realnosti, v kateri se preple-
tajo napetosti, voljni impulzi, ˇcustvene kvalitete, vrednotne orientacije
in razmerja sil. Ta plast ni metafiziˇcna v klasiˇcnem smislu, temveˇcfeno-
menološko realna: kaže se kot obˇcutek možnosti ali odpora, lahkotnosti
ali teže, smisla ali nesmisla gibanja. Že Maurice Merleau-Ponty (2006) je
opozoril, da telo ni objekt med drugimi objekti, temveˇc subjekt zaznave,
v katerem se svet sploh lahko pokaže kot pomenljiv. V tem okviru gibanje
nikoli ni zgolj mehanski premik, temveˇc vedno že nosilec pomena. Otrok

76