Page 80 - Poučevanje zunaj učilnice

Milan Hosta

katera gibanja imajo veˇcjo simbolno ter menjalno vrednost. Normativna
narava telesne vzgoje se najjasneje razkrije v ocenjevanju. Ocena gibalne
izvedbe ali telesne pripravljenosti ne meri zgolj trenutnega stanja, tem-
veˇc vzpostavlja razmerje vrednosti: med pravilnim in nepravilnim, uspe-
šnim in neuspešnim, sposobnim in manj sposobnim. V tem procesu je
gibanje izvzeto iz svojega razvojnega in izkustvenega konteksta ter redu-
cirano na rezultat, ki ga je mogoˇce primerjati z normo. Proces telesenja
–naˇcin, kako otrok skozi gibanje razvija notranjo orientacijo, samoregu-
lacijo in razumevanje sebe – pri tem ostaja neviden. S tem se vzpostavi
specifiˇcna epistemologija gibanja. Znanje o gibanju je vezano na zunanji
kriterij: pravilno tehniko, optimalno izvedbo, merljiv napredek. Notranje
doživljanje gibanja, njegova kvalitativna razsežnost, pa je obravnavano
kot subjektivno, nezanesljivo ali pedagoško nerelevantno. Takšna episte-
mologija implicitno predpostavlja, da je smisel gibanja mogoˇce v celoti
zajeti z objektivnimi merili, pri ˇcemer se zanemari dejstvo, da je gibanje
za gibajoˇci se subjekt vedno tudi doživeta izkušnja. Prav tu se pokaže on-
tološka omejitev normativne telesne vzgoje. ˇ Ce gibanje razumemo zgolj
kot fiziˇcni pojav, ki ga je mogoˇce opisati z biomehaniko in vrednotiti z
normami, spregledamo njegovo temeljno vlogo pri oblikovanju zazna-
ve, afektivnega odzivanja in spoznavanja. Filozofija gibanja, zlasti delo
Maxine Sheets-Johnstone (2011), opozarja, da je gibanje primarni pojav,
iz katerega se šele razvijejo zaznava, ˇcustva in misel. ˇ Ce je to res, potem
je normativna redukcija gibanja na športno formo ontološko problema-
tiˇcna: meri sekundarne uˇcinkegibanja, nepa njegovega bistva.
Za otroka ima takšna redukcija pomembne razvojne posledice. Giba-
nje, ki je stalno presojano z zunanjimi kriteriji, postopoma izgubi svojo
raziskovalno in spoznavno funkcijo. Namesto da bi bilo prostor ekspe-
rimentiranja, igre in oblikovanja notranje orientacije, postane naloga, ki
jo je treba izvesti pravilno. Otrok se uˇci prilagajati normi, ne pa razvijati
odnos do lastnega telesa. S tem se pretrga temeljna povezava med giba-
njem in telesenjem, gibanje pa se preoblikuje v performativno dejavnost
brez notranjega sidra. Kritika normativne telesne vzgoje, ki jo razvijamo
v prispevku, zato ni usmerjena proti gibanju ali športu kot takima, tem-
veˇc proti ontološki in epistemološki redukciji, ki gibanje zvede na zuna-
njo formo. Takšna kritika odpira vprašanje, kako bi lahko telesno vzgojo
razumeli drugaˇce: ne kot polje normiranja teles, temveˇc kot prostor, v ka-
terem se otrok skozi gibanje uˇci zaznavati, uravnavati in razumeti lastno
telesno izkušnjo. V naslednjem poglavju se bomo zato posvetili pojmoma
interocepcija in telesenje kot kljuˇcnima, a v normativni telesni vzgoji sis-

80