Page 165 - Poučevanje zunaj učilnice

Zaˇ casna raba prostora kot urbana uˇ cna infrastruktura

zrazliˇcnimi partnerji, kar omogoˇca širši nabor znanj in umešˇcanje de-
javnosti v raziskovalne ter kulturne mreže. Tak naˇcin delovanja zahteva
stalno usklajevanje: program je treba naˇcrtovati, usklajevati vloge in od-
govornosti, termine ter pogoje za delo.
Tretjiˇc, razlikujeta se po uˇcnih vsebinah in naˇcinu uˇcenja. Onkraj grad-
bišˇca je izhajal iz vrtnarjenja in skupnostnega delovanja ter uˇcenje pove-
zoval z razpravami o dostopu do urbanega prostora, o naˇcinih njegove
zaˇcasne rabe in o možnostih alternativnih oblik upravljanja. Javne dejav-
nosti (odprte ure, vodstva, delavnice) so uˇcne procese širile izven jedra
uporabnikov ter jih umešˇcale v širši sosedski in mestni kontekst. Krater
uvaja bolj specializirane ekološke in materialne teme (tla, sukcesija, mi-
krohabitati, biomateriali) ter uˇcenje gradi skozi neposredno delo na te-
renu in eksperimentiranje; znanje se praviloma artikulira v metodah in
ponavljajoˇcih se programskih sklopih, ki omogoˇcajo prenos tudi izven
konkretne lokacije, hkrati pa prostor deluje kot kulturni in raziskovalni
poligon, kjer nastajajo nove prakse opazovanja, kuriranja ter prepozna-
vanja in varovanja samoraslih ekosistemov.
Primerjava kaže, da urbana uˇcna infrastruktura na DUO lahko nastaja
bodisi skozi dolgotrajne skupnostne prakse in soupravljanje bodisi skozi
raziskovalno ter eksperimentalno delo, ki presega lokalni okvir. V obeh
primerih pa zaˇcasnost ne deluje zgolj kot omejitev, temveˇckot kljuˇcni
pogoj, ki oblikuje naˇcine uˇcenja, razmerja med akterji in možnosti njiho-
vega trajanja skozi ˇcas.

Razprava
Urbana uˇcna infrastruktura kot konceptualni prispevek
Analiza evropskih in ljubljanskih primerov potrjuje, da je zaˇcasno rabo
DUO mogoˇce obravnavati kot urbano uˇcno infrastrukturo: kot preplet
prostorskih ureditev, programov in razmerij med akterji, ki omogoˇca po-
navljajoˇce se uˇcne situacije v realnih urbanih okoljih. V tem kontekstu
se zaˇcasne rabe ne razume zgolj kot orodja reaktivacije oz. regeneracije,
temveˇc kot okvir, v katerem se skozi rabo prostora oblikujejo, preizkuša-
jo in prenašajo znanja, kompetence ter prakse sodelovanja, pomembne
tako za lokalne skupnosti kot za institucije.
Pri tem se kot analitiˇcno kljuˇcne izkažejo štiri med seboj povezane raz-
sežnosti, saj omogoˇcajo razlago, zakaj se uˇcni procesi v nekaterih prime-
rih stabilizirajo, v drugih pa ostajajo fragmentirani ali kratkotrajni: insti-
tucionalni in lastniški okvir, ki vkljuˇcuje pogodbe, pravila rabe in stopnjo
javne legitimnosti; ˇcasovna organizacija, torej ritmi, cikli in možnost dol-

165