Page 168 - Poučevanje zunaj učilnice

Tina Cotiˇ c

ran, saj se znanja, metode in organizacijske rešitve veˇcinoma ohranjajo
znotraj posameznih pobud ter se le v manjši meri prenašajo v trajnejše
izobraževalne prakse ali v pristope k upravljanju prostora.
V primerjavi z nekaterimi evropskimi praksami se kaže, da v Sloveni-
ji še niso vzpostavljeni stabilni mehanizmi, ki bi omogoˇcali sistematiˇcno
povezovanje prostorskega eksperimentiranja z javnimi politikami in izo-
braževalnimi strukturami. Primera Estonoesunsolar in Hiedanranta ka-
žeta, da je uˇcinke zaˇcasnih rab prostora mogoˇce prevajati v institucional-
no uˇcenje, standardizirane postopke ter povratne zanke za naˇcrtovanje.
Ljubljanska primera pa razkrivata drugaˇcno dinamiko, v kateri se veˇcina
znanja, metod in operativnih rešitev razvija in ohranja znotraj posamez-
nih pobud, njihova širša uporabnost pa ostaja odvisna od priložnostnih
povezav z obˇcinskimi službami, izobraževalnimi ustanovami in drugimi
partnerji.
Analiza hkrati pokaže, da uˇcni potencial zaˇcasne rabe v slovenskem
prostoru ni samoumeven, temveˇc je pogojen z naˇcinom organizacije ra-
be prostora, dostopnostjo prostora in programov ter razmerji med no-
silci projektov, uporabniki in institucijami. Onkraj gradbišˇca (2010–2022)
je omogoˇcal predvsem lokalno vezane uˇcne procese, ki so se stabilizirali
skozi ponavljajoˇce se prakse skupne rabe prostora in neposredno ude-
ležbo prebivalcev. Krater pa uˇcne procese oblikuje preko specializiranih,
metodološko artikuliranih pristopov, povezanih s terenskim delom, z ek-
sperimentiranjem in s produkcijo znanja, pogosto v navezavi na širše
strokovne in raziskovalne mreže. Ti razliˇcni naˇcini delovanja neposredno
vplivajo na to, katere uˇcne dejavnosti je v posameznem primeru mogoˇce
izvajati, kako predvidljivo jih je mogoˇce naˇcrtovati ter komu so dejansko
dostopne.
V tem smislu slovenski kontekst izkazuje izrazit uˇcni potencial, hkrati
pa tudi visoko stopnjo razpršenosti. Uˇcni uˇcinki zaˇcasnih rab se pravilo-
ma akumulirajo znotraj posameznih pobud in se le omejeno prevajajo v
trajnejše izobraževalne prakse ali pristope k upravljanju prostora. To od-
pira vprašanje, pod katerimi pogoji je mogoˇce zaˇcasno rabo prostora do-
sledneje prepoznati kot del javnega interesa na preseˇcišˇcu izobraževanja
in prostorskega upravljanja, pri tem pa ohraniti njeno odprtost, eksperi-
mentalnost in situacijsko odzivnost.

Omejitve raziskave in nadaljnje raziskave
Prispevek je zasnovan kot pregledni znanstveni ˇclanek in temelji pred-
vsem na sekundarnih virih, znanstveni literaturi ter analizi dostopne pro-

168