Page 166 - Poučevanje zunaj učilnice

Tina Cotiˇ c

goroˇcnejšega naˇcrtovanja; naˇcin vodenja in delitve odgovornosti med ak-
terji; mehanizmi prenosa, povezani z vprašanjem, ali se znanje ohranja
predvsem lokalno ali pa se artikulira v prenosljive metode, protokole in
partnerske povezave. Takšen analitiˇcni okvir omogoˇca natanˇcnejšo raz-
pravootem,kdajzaˇcasna raba prostora ostaja epizodiˇcna in kdaj zaˇcne
delovati kot prepoznavno uˇcno vozlišˇce v mestu.

Primerjalna tipologija naˇcinov delovanja zaˇcasnerabeDUO
z vidika uˇcenja in upravljanja
Na podlagi navedenih razsežnosti je oblikovana tipologija naˇcinov delo-
vanja zaˇcasne rabe DUO, ki pojasnjuje, zakaj lahko podobni prostorski
pogoji, kot je prazna parcela ali opušˇcena gradbena jama, vodijo do raz-
liˇcnih uˇcnih uˇcinkov. Te razlike izhajajo iz institucionalnega okvira, ˇca-
sovne organizacije, delitve vlog ter mehanizmov, preko katerih se prak-
se ponavljajo in prenašajo. Preglednica 9.1 sintetizira kljuˇcne znaˇcilnosti
teh naˇcinov delovanja in pokaže, kje se uˇcni uˇcinki najpogosteje zasidra-
jo: bodisi v lokalnih rutinah in odnosih bodisi v institucionalnih postop-
kih iterativnega preizkušanja bodisi v metodah, programih in mrežah, ki
omogoˇcajo prenos znanja izven okvira posamezne lokacije.
Preglednica 9.1 kaže, da zaˇcasnih rab ni smiselno vrednotiti zgolj po
poenostavljenih merilih, kot so vidni prostorski rezultati ali število do-
godkov, temveˇc predvsem glede na to, kako so v njih organizirani uˇcni
procesi ter kako se uˇcni uˇcinki ohranjajo in prenašajo skozi ˇcas.

Implikacije za slovenski kontekst: med fragmentacijo praks
in izzivi sistemske integracije
Primerjava ljubljanskih primerov Onkraj gradbišˇca in Krater kaže, da za-
ˇ casna raba DUO v slovenskem prostoru že vzpostavlja raznolike oblike
uˇcenja v mestu, vendar ti uˇcni procesi ostajajo strukturno šibko ume-
šˇceni na preseˇcišˇcu izobraževalnih in prostorskih politik. Uˇcenje, ki se
razvija skozi zaˇcasno rabo prostora, je praviloma vezano na posamezne
projekte, pobude ali kolektive, ne pa na sistematiˇcno vzpostavljene po-
vezave z javnim izobraževalnim sistemom ter dolgoroˇcnim prostorskim
naˇcrtovanjem.
Zaˇcasna raba prostora je v Sloveniji navadno obravnavana loˇceno od
izobraževalnih in prostorskih politik, zato njen uˇcni potencial pogosto
ostaja spregledan: v prostorskem naˇcrtovanju je razumljena predvsem
kot prehodna rešitev, v formalnem izobraževanju pa se vkljuˇcuje prete-
žno obˇcasno in projektno. Poslediˇcno ostaja prenos izkušenj fragmenti-

166