Page 151 - Poučevanje zunaj učilnice

Zaˇ casna raba prostora kot urbana uˇ cna infrastruktura

mel, 2006; Bishop in Williams, 2012). Njena temeljna znaˇcilnost je, da
je zaˇcasnost vpisana že v samo zasnovo takšne rabe, pri ˇcemer ni nuj-
no, da v praksi ostane kratkotrajna, saj se lahko vzpostavi tudi za daljše
ˇ casovno obdobje (Haydn in Temel, 2006). Lauren Andres (2013) zaˇcasno
rabo dodatno opredeli kot niz praks, ki se pojavljajo v pogojih urbanega,
ekonomskega ali politiˇcnega nereda, pri ˇcemer njihovo trajanje variira od
nekaj mesecev do veˇcletnih projektov.
Zaˇcasna raba prostora je bila dolgo razumljena predvsem kot dopolnil-
na ali prehodna prostorska praksa, ki zapolnjuje vrzeli formalnega naˇcr-
tovanja. V sodobnih pristopih pa se vse bolj uveljavlja kot eksperimental-
na prostorska praksa, v okviru katere akterji preizkušajo nove programe,
prostorske ureditve in modele upravljanja ter vzpostavljajo nove oblike
sodelovanja (Bishop in Williams, 2012; Madanipour, 2017; Galdini, 2020;
Stevens in Dovey, 2023; Cotiˇcin Uršiˇc, 2024; UršiˇcinCotiˇc, 2025). Ta pre-
mik se odraža tudi v razvoju sorodnih konceptov, kot so zaˇcasni urbani-
zem (angl. temporary urbanism), vmesna raba (angl. interim use), taktiˇc-
ni urbanizem (angl. tactical urbanism) ter urbanizem »naredi sam« (angl.
do-it-yourself urbanism). Ti oznaˇcujejo razliˇcneoblikeeksperimentalnih,
pogosto nizkoproraˇcunskih intervencij v prostoru. Skupna znaˇcilnost teh
pristopov je, da temeljijo na kratkoroˇcnih prostorskih poskusih, s kateri-
mi se preizkušajo možnosti dolgoroˇcnejših sprememb in ponovne rabe
prostora.
Za ta prispevek je kljuˇcno, da zaˇcasnoraboprostorarazumemo nele
kot instrument prostorske regeneracije DUO, temveˇc tudi kot proces, v
katerem nastajajo nova znanja in prakse. V zaˇcasnih projektih akterji sko-
zi sodelovanje razvijajo organizacijske in prostorske kompetence, preiz-
kušajo modele upravljanja ter vzpostavljajo nove oblike rabe prostora,
ki lahko vplivajo tudi na dolgoroˇcnejše razvojne usmeritve (Madanipo-
ur, 2017; Stevens in Dovey, 2023; Uršiˇcin Cotiˇc, 2025). Uˇcenjesevtem
kontekstu ne vzpostavlja kot loˇcena dejavnost, temveˇckot integralni del
eksperimentiranja v prostoru. Takšno razumevanje omogoˇca, da zaˇcasno
rabo prostora obravnavamo kot del širših procesov urbane transformaci-
je, v katerih se prepletajo prostorske, družbene in institucionalne dimen-
zije.
Uˇcinki zaˇcasne rabe prostora tako niso omejeni zgolj na fiziˇcno preo-
blikovanje prostora, temveˇcvkljuˇcujejo tudi preoblikovanje naˇcinov so-
delovanja, upravljanja in produkcije znanja. Prav ta razsežnost odpira
možnost, da zaˇcasno rabo razumemo kot specifiˇcen uˇcniokvir,kipre-
sega enkratne intervencije in se vzpostavlja skozi ponavljajoˇce se prak-

151