Page 150 - Poučevanje zunaj učilnice

Tina Cotiˇ c

Iz teh izhodišˇc izhaja tudi koncept urbanega uˇcenja, ki presega okvir
formalnega izobraževalnega sistema. McFarlane (2011) mesto opredeli
kot learning assemblage (angl.), torej kot preplet uˇcnih okolij in praks,
v katerih se znanje oblikuje skozi vsakdanje dejavnosti, mobilnosti, in-
frastrukturne sisteme in interakcije med raznolikimi akterji. Takšno ra-
zumevanje je povezano tudi s širšimi razpravami o mestu kot prostoru
eksperimentiranja, v katerem akterji skozi sodelovanje ne le razvijajo no-
ve prakse, temveˇc tudi aktivno prilagajajo pravila, naˇcine upravljanja in
prostorske ureditve (Karvonen idr., 2014; Bulkeley idr., 2014). Uˇcenje v
mestu je tako neloˇcljivo povezano s prostorskimi politikami, z ekonom-
skimi procesi in naˇcini upravljanja prostora, zato ga lahko razumemo kot
proces, v katerem se posamezniki uˇcijo o mestu in z mestom ter ga hkrati
sooblikujejo (McFarlane, 2011).
Vtakšnem okviru pouˇcevanje izven uˇcilnice v urbanem okolju ni ome-
jeno na didaktiˇcno uporabo prostora, temveˇc odpira vprašanja dostopa,
nadzora in sodelovanja: kdo lahko sproži zaˇcasno rabo prostora, pod ka-
kšnimi pogoji in kako se v uˇcne procese vkljuˇcujejo skupnosti, nevladne
organizacije ter javne institucije. To predstavlja kljuˇcno izhodišˇce za ra-
zumevanje zaˇcasne rabe prostora ne le kot prostorske, temveˇctudi kot
uˇcne prakse.

Vloga zaˇcasnerabepri urbaniregeneraciji
Zaˇcasna raba prostora se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila kot po-
membna prostorska praksa urbane regeneracije, zlasti v kontekstih, kjer
DUO ostajajo brez jasne razvojne usmeritve ali se nahajajo v prehodnem
obdobju med opušˇceno preteklo rabo in še nerealiziranimi prihodnjimi
razvojnimi naˇcrti (Haydn in Temel, 2006; Bishop in Williams, 2012; Os-
walt idr., 2013; Madanipour, 2017; Galdini, 2020; Galdini in De Nardis,
2023; Stevens in Dovey, 2023). V takšnih razmerah zaˇcasna raba prosto-
ra deluje kot prožen mehanizem aktivacije, saj omogoˇca hitre, pogosto
nizkoproraˇcunske in prilagodljive intervencije, ki prostoru zaˇcasno vrne-
jo vsebino, javno prisotnost in socialno relevantnost, hkrati pa odpirajo
možnosti za eksperimentiranje z novimi rabami, oblikami javnega pro-
stora in modeli upravljanja (Bishop in Williams, 2012; Oswalt idr., 2013;
Németh in Langhorst, 2014; Lydon in Garcia, 2015; Madanipour, 2017;
Galdini, 2020; Stevens in Dovey, 2023; UršiˇcinCotiˇc, 2025).
Vliteraturi jezaˇcasnarabaprostoranajpogostejeopredeljena kot ˇca-
sovno omejena raba prostora, ki se vzpostavi med dvema stabilnejši-
ma, institucionalno urejenima fazama njegove uporabe (Haydn in Te-

150