Page 336 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih
P. 336

Robert Repnik, Arbresha Hölbl, Damjan Osrajnik in Petra Cajnko


                  nostnosti usmerjene družbe, kar predstavlja enega ključnih ciljev sodobnega
                  visokošolskega izobraževanja.
                    V tej smeri je bil v visokošolskem prostoru razvit tudi kompetenčni okvir za
                  povezovanje digitalnih in energetskih kompetenc ter kompetenc za trajno-
                  stnost, ki združuje razumevanje energije, učinkovite rabe virov, odgovornega
                  ravnanjaz energijo terkritičnegapremislekao energetskih rešitvah vdružbe-
                  nem in okoljskem kontekstu. Eva Klemenčič idr. (2025) poudarjajo, da razvoj
                  takšnih kompetenc zahteva interdisciplinarno, problemsko in raziskovalno
                  naravnano učno okolje, v katerem študenti ob podpori digitalnih tehnolo-
                  gij aktivno soustvarjajo rešitve, ki prispevajo k uresničevanju trajnostnosti.
                  Prispevek avtorjev nadgrajuje obstoječe evropske kompetenčne okvire, saj
                  prikazuje, kako je mogoče sočasno razvijati energetsko pismenost, digitalne
                  kompetence in kompetence za trajnostnost v visokošolskem izobraževanju.
                    Pomembno vlogo pri uspešnem razvoju kompetenc ima tudi organizacij-
                  ska kultura, ki spodbuja sodelovanje, zaupanje in deljenje znanja. Rahman
                  idr. (2024) opozarjajo, da vodstvene kompetence, vključevanje sodelavcev
                  in medsebojno zaupanje pomembno vplivajo na hitrost inovacij ter učinko-
                  vitost prenosa znanja. To dodatno potrjuje, da je za uspešno vključevanje
                  digitalnih kompetenc in kompetenc za trajnostnost v visokošolski prostor
                  ključna kultura odprtega sodelovanja ter inoviranja.
                    Prispevek naslavlja vrzel v obstoječi literaturi, saj dosedanje raziskave veči-
                  noma ločeno obravnavajo razvoj digitalnih kompetenc in kompetenc za traj-
                  nostnost, pri čemer primanjkuje empiričnih primerov, ki bi prikazovali njuno
                  sočasno vključitev v visokošolsko didaktično prakso. Prispevek Petre Cajnko
                  idr. (2025) ponuja pomemben primer takšne vključitve, vendar se ne osredo-
                  toča na disciplinarno specifično implementacijo in sistematično analizo učin-
                  kov na razvoj kompetenc bodočih učiteljev. Naš prispevek to vrzel zapolnjuje
                  z raznolikimi, kontekstualiziranimi primeri ter refleksijo o njihovi uporabnosti
                  v pedagoški praksi.

                  Praktični primeri vključitve v visokošolskem prostoru
                  V nadaljevanju predstavljamo izbrane primere iz šestih visokošolskih pred-
                  metov, v okviru katerih so nosilci na različne načine vpeljali digitalne kompe-
                  tence in kompetence za trajnostnost v učni proces. Primeri vključujejo pred-
                  metespodročijfizike,kemije,matematike,tehnike,računalništvainbiologije,
                  pri čemer je vsak nosilec izhajal iz specifičnih didaktičnih in vsebinskih izzivov
                  svojega področja. Opisi posameznih primerov vključujejo tudi refleksije štu-
                  dentov, zaznane izzive in predloge za nadaljnji razvoj, kar omogoča vpogled
                  v konkretne možnosti vključevanja teh kompetenc v visokošolski prostor. Vr-


                  336
   331   332   333   334   335   336   337   338   339   340   341