Page 268 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Neža Podlogar in Mojca Juriševič

3. Analiza predstavljenih seminarskih vsebin pri predmetu glede na pove-
zavo z odnosno kompetentnostjo. Sodelujoči so v okviru predmeta pri-
pravili individualno seminarsko nalogo o raznovrstnih temah s pod-
ročja psihologije v izobraževanju (učenje učenja, socialni odnosi v šoli,
nasiljein šola,preverjanjein ocenjevanjeznanja,problemi otrok in mla-
dostnikov v sodobni družbi). Predstavitev seminarskih nalog v obsegu
desetih pedagoških ur je potekala tako, da je vsak udeleženec svoje
delo na koncu tudi analiziral z vidika povezanosti z odnosno kompe-
tentnostjo. Po vsaki predstavitvi je sledila diskusija.

Evalvacija uspešnosti razvijanja ozaveščanja o odnosni kompetentnosti v
okviru predmeta Psihologija za učitelje je temeljila na tematski analizi pisnih
izdelkov študentov (aktivnost 3) in lastnih zaključkih na podlagi plenarnih di-
skusij s študenti, vezanih na aktivnosti 1, 2 in 3, ki so bili narativne narave.

Rezultati in diskusija
Predstavitev rezultatov sledi zaporedju aktivnosti, ki so bile izvedene v okviru
kvalitativne raziskave. V plenarni razpravi, ki je sledila izpolnjevanju Lestvice
samoučinkovitosti za učitelje (Tschannen-Moran in Hoy, 2001), so udeleženci
ovrednotili in reflektirali lastne rezultate samoučinkovitosti na treh področ-
jih – pri spodbujanju učencev k sodelovanju, poučevanju in vodenju razreda.
Iz plenarne diskusije je bilo razvidno, da je samoizpolnjevanje vprašalnika
spodbudilo samorefleksijo o njihovih zaznanih močnih in šibkejših področ-
jih delovanja v razredu. Študenti so izrazili zadovoljstvo s priložnostjo, da
razmislijo o svojih trenutnih prepričanjih glede samoučinkovitosti. Tovrstna
refleksija omogoča tudi večjo ozaveščenost o vlogi odnosne kompetentno-
sti pri učinkovitem poučevanju (Carmen idr., 2022). V razpravi so se pojavili
različni pogledi na to, ali se z več pedagoškimi izkušnjami samoučinkovi-
tost nujno povečuje ali pa se z naraščajočimi kompetencami zvišujejo tudi
osebni standardi in pričakovanja do lastnega delovanja, kar bi lahko vodilo k
strožjemu samoocenjevanju. Ta dilema odraža dinamično naravo konstrukta
samoučinkovitosti, ki ga Megan Tschannen-Moran in Anita W. Hoy (2001)
opredeljujeta kot prepričanje o lastni zmožnosti za učinkovito izvajanje uči-
teljskih nalog v konkretnih okoliščinah, ter opozarja, da se lahko samoučin-
kovitost razvija v interakciji z refleksijo in s kontekstualnimi izkušnjami. Ude-
leženci so hkrati izrazili pomisleke glede specifičnih vidikov učiteljskega dela,
pri katerih so se počutili manj samozavestne – zlasti glede ravnanja z vedenj-
sko motečimi učenci, vzdrževanja discipline ter lastnega čustvenega odziva-
nja v stresnih razrednih situacijah. Ti vidiki so bili prepoznani kot neposredno

268