Page 263 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Kako lahko odnosi v pedagoški praksi prispevajo k trajnostni prihodnosti?

mena učiteljeve odnosne kompetentnosti pri predmetu Psihologija za učite-
lje v okviru izvajanja programa izpopolnjevanja in usposabljanja Pedagoško-
andragoško izobraževanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Opredelitev odnosne kompetentnosti
Odnosna kompetentnost je zaradi svoje vloge v medosebnih odnosih že de-
setletja predmet psihološkega diskurza; poudarjena je tudi v drugem od pe-
tih znamenitih Watzlawickovih zakonov s področja sporazumevanja: »Vsaka
komunikacija ima vsebinski in odnosni vidik, pri čemer drugi vidik oprede-
ljuje prvega in je zato metakomunikacija« (Watzlawick idr., 1967, str. 54). Za-
kon pojasnjuje, da po komunikacijskem kanalu ne prenašamo le informacij,
temveč vedno hkrati tudi vedenja, ki izražajo odnose med vanj vključenimi
ljudmi. Na področju vzgoje in izobraževanja to pomeni, da učitelji z razvito
odnosno kompetenco kakovostneje poučujejo učne vsebine ter hkrati spod-
bujajo razvoj socialno-čustvenega učenja in inkluzivnosti, s tem pa uresniču-
jejo cilje trajnostnega razvoja, saj učence pripravljajo na izzive sedanjosti in
prihodnosti v šolskem ter širšem družbenem okolju.
Odnosna kompetentnost se je v zadnjih dvajsetih letih uveljavila kot ena
ključnih dimenzij strokovne usposobljenosti učiteljev. Juul in Jensen (2017)
sta jo opredelila kot učiteljevo sposobnost, da vsakega učenca vidi kot av-
tonomno osebo, takšnega, kot v resnici je, in temu uspešno prilagodi svoje
vedenje, pri čemer se ne odpove svoji vlogi vodje razreda. Prav tako vklju-
čuje zmožnost, da je učitelj v stiku z učenci avtentičen in prevzema odgo-
vornost za kakovost interakcij ter odnosa z vsemi učenci. V okviru ohranjanja
vloge vodje je pri učitelju pomembno, da načrtuje in uresničuje pedagoški
proces brez ogrožanja učenčeve osebne integritete. Na podoben način Maša
Vidmar in Katja Kerman (2016) poudarjata tri komponente oz. dimenzije od-
nosne kompetentnosti, pri čemer videnje učenca in vodenje združita v eno
dimenzijo: spoštovanje individualnosti, avtentičnost, odgovornost za odnos.
Gre za kombinacijo osebnih in strokovnih zmožnosti, ki omogočajo ustvar-
janje podpornih, spoštljivih in razvojno spodbudnih odnosov med učiteljem
teručencem.Juulin Jensen (2017) poudarjata,dajeučiteljevastrokovnakom-
petentnost skupek ne samo kompetenc poučevanja, temveč tudi odnosnih
kompetenc.
V novejših raziskavah se pojavlja poudarjanje odnosne kompetentnosti
kot individualne osebnostne lastnosti ter hkrati dinamične, razvijajoče se
profesionalne spretnosti (Aspelin in Jonsson, 2019; Jensen idr., 2015). Gre za
kompetentnost, ki jo je mogoče sistematično razvijati z ustreznim izobra-
ževanjem oz. s strokovnim učenjem in z refleksijo, ne glede na to, kakšne

263