Page 271 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Kako lahko odnosi v pedagoški praksi prispevajo k trajnostni prihodnosti?

menjen, čustveno izčrpan ali v osebni stiski, težje odziva na potrebe učencev
in gradi kakovostne odnose. Ta razmislek potrjujejo tudi ugotovitve o odno-
sni kompetentnosti kot zaščitnem dejavniku pri izgorelosti in pomembnem
viru učiteljevega subjektivnega blagostanja (Macovei idr., 2023).
Skupno gledano rezultati kažejo, da so udeleženci v svojih seminarskih
temah uspeli prepoznati različne razsežnosti odnosne kompetentnosti – od
zagotavljanja varnosti in preprečevanja nasilja do spodbujanja pripadno-
sti, motivacije, sodelovanja ter razvoja socialno-čustvenih spretnosti. Pri njih
je to spodbujalo razmislek o tem, da je skoraj vsaka pedagoško-psihološka
tema povezana z odnosi. S tem se potrjuje stališče, da odnosna kompeten-
tnost ni ločena spretnost, temveč prežema vse razsežnosti učiteljevega dela
(Plantin Ewe in Fjelkner Pihl, 2024; Vidmar in Kerman, 2016). Evalvacija vklju-
čitve treh aktivnosti na temo odnosne kompetentnosti potrjuje, da je že v
okviru obstoječega predmeta možno s premišljenimi refleksivnimi nalogami
spodbujati ozaveščanje o pomenu odnosne kompetentnosti in njeni pove-
zanosti z različnimi vidiki pedagoškega dela. Skupna ugotovitev vseh treh
aktivnosti je, da so študenti odnosno kompetentnost postopoma začeli do-
jemati kot dinamično in razvijajočo se kompetenco, ki zahteva refleksijo in
zavestno delo na sebi. Sprva so jo opisovali intuitivneje oz. implicitneje (npr.
kot prijaznost, razumevanje, osebnostno lastnost), z vključitvijo vseh treh ak-
tivnosti pa se je izboljšalo razumevanje širine tega konstrukta. Diskusije so
hkrati pokazale, da so tovrstne aktivnosti priložnost za razvijanje skupnega
jezika in kriterijev, s katerimi lahko bodoči učitelji ovrednotijo in uzavestijo
lastno prakso na področju odnosov z učenci – kar se sklada z ugotovitvami
nedavnih raziskav o učinkovitosti refleksivnih in simulacijskih metod v izo-
braževanju učiteljev (Jönsson idr., 2024; Plantin Ewe, 2020).
Čeprav so bile vse tri aktivnosti uspešno integrirane v predmet in so spod-
budile refleksijo o pomenu odnosne kompetentnosti, je njihova skupna zna-
čilnost, da so ostale predvsem na splošni ravni razprave in samorefleksije.
Raziskave pa kažejo, da se odnosna kompetentnost najučinkoviteje razvija
takrat, ko prihodnji učitelji obravnavajo konkretne primere iz razreda, ana-
lizirajo mikrointerakcije in se soočajo s situacijami, ki zahtevajo neposredne
odzive (Aspelin in Jonsson, 2019; Jönsson idr., 2024; Plantin Ewe, 2020). To na-
kazuje, da bi bilo v prihodnje zasnovo aktivnosti smiselno nadgraditi z vklju-
čevanjem analize avtentičnih učnih situacij, videoposnetkov ali simulacij, saj
bi to študentom omogočilo globlje razumevanje kompleksnosti odnosov.
Polegtegabibilozvidikaraziskovalneevalvacijepomembno,dabiprihod-
nje izvedbe vključile merjenje odnosne kompetentnosti študentov pred za-
četkom in po zaključku predmeta. Tak pristop bi omogočil zanesljivejše pre-

271