Page 264 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Neža Podlogar in Mojca Juriševič

osebnostne lastnosti ima (prihodnji) učitelj (Aspelin in Jonsson, 2019; Plantin
Ewe, 2020; Jönsson idr., 2024).
Ker odnosi med učitelji in učenci pomembno vplivajo na kakovost uče-
nja in dobrobit, se odnosna kompetentnost vse bolj obravnava kot sestavni
del trajnostnega razvoja v izobraževanju. Trajnostna perspektiva poudarja,
da odnosi v šoli niso le sredstvo za doseganje kognitivnih ciljev, ampak tudi
temelj oblikovanja vključujoče, pravične in odporne družbe (Plantin Ewe in
Fjelkner Pihl, 2024).

Pomen učiteljeve odnosne kompetentnosti
Kakovostni in pozitivni odnosi med učiteljem ter učenci so bistvenega po-
mena v šoli, saj predstavljajo enega najpomembnejših dejavnikov učne
uspešnosti. Poleg tega, da so povezani s poglobljenim učenjem in z uč-
nimi dosežki, so hkrati pomemben dejavnik pozitivnega čustvenega in ve-
denjskega delovanja učencev, kjer se pokažejo učinki na njihovo zadovolj-
stvo, motivacijo, samoregulacijo, vključenost, samoučinkovitost, povzročajo
manjše število vedenjskih težav, nižjo anksioznost in izčrpanost (Cornelius-
White, 2007; Durlak idr., 2011; Hattie, 2023; Hughes, 2012; Martin in Dowson,
2009; Peterson in Kim, 2021; Plantin Ewe in Fjelkner Pihl, 2024; Roorda idr.,
2011; Wubbels in Brekelmans, 2006). AspelininEklöf (2023) izpostavljata, da
se ti učinki kažejo že v mikrointerakcijah in obrazni mimiki, s katero se gradi
ali krha občutek pripadnosti in zaupanja. Odnos med učiteljem in učencem
je pomemben ne le za mlajše učence, temveč za učence vseh starosti. Učite-
lji, ki razvijejo visoko raven odnosne kompetentnosti, učinkoviteje podpirajo
učence; njihova podpora je zelo učinkovita tudi pri učencih, ki potrebujejo
dodatno čustveno ali učno podporo (Murray in Pianta, 2007).
Odnosna kompetentnost učitelja tako pomembno oblikuje razredno kli-
mo, ki predstavlja enega ključnih dejavnikov učne uspešnosti in socialnega
razvoja učencev. Učitelji, ki zmorejo graditi spoštljive in zaupljive odnose,
ustvarjajo okolje, v katerem se učenci počutijo varne, vključene in slišane, kar
zmanjšujetveganjezakonfliktneinterakcijein spodbujasodelovalneodnose
med vrstniki (Jensen idr., 2015; Malešević, 2018; Roorda idr., 2011; Vidmar idr.,
2018). Takšna razredna klima ni le zaščitni dejavnik pri vedenjskih težavah,
temveč tudi pomemben vir socialno-čustvenega učenja, ki krepi občutek pri-
padnosti in angažiranost učencev (Aspelin in Jonsson, 2019; Plantin Ewe in
Fjelkner Pihl, 2024).
Vpliv odnosne kompetentnosti se kaže tudi pri učitelju, ne le pri njegovem
vplivu na učence. Učiteljeva odnosna kompetentnost je namreč povezana z
njegovo dobrobitjo (Macovei idr., 2023) in čustvi veselja (Koenen idr., 2021).

264