Page 246 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Valentina Brečko Grubar

okolja in sočloveka pa ni mogoče razviti zgolj s poučevanjem (Erčulj, 2009),
ampak mora izobraževanje vključevati etično refleksijo. Šele razvoj kompe-
tenc za trajnostnost omogoča transformativno učenje in spremembo načina
delovanja (Lotz-Sisitka idr., 2015). Pot do trajnostnosti temelji na vključenosti
vseh in na interaktivnih modelih ter zajema tako zahtevnejše dejavnosti kot
vsakdanja področja življenja (Mlinar, 2010). Od trajnostno pismene osebe se
pričakuje, da imadovoljznanjainizkušenj zaodločanje terdelovanje vsmeri
trajnostnega razvoja, zna prepoznati in podpreti trajnostne odločitve ter de-
janja drugih ljudi in razume, da je trajnostno treba delovati na individualni
in kolektivni ravni (Lorber, 2011). Ključne kompetence za prihodnje izzive in
reševanje problemov so kreativnost, sistemsko mišljenje, inovativnost, zmo-
žnost samostojnega učenja in reševanja problemov ter prilagodljivost (Le-
verton,2017).JordanA.KinginRebecca L. Franzen(2017)sta ugotovila, da
okoljsko usmerjeni visokošolski predmeti izboljšajo samooceno trajnostne
pismenosti študentov. Izvajanje predmetov je namreč vplivalo na dojema-
nje, razumevanje in sposobnost ukrepanja, zaznala pa sta tudi razlike med
študijskimi smermi. Menimo, da lahko geografija s svojima širino in povezlji-
vostjo znanj učinkovito razvija trajnostno pismenost.
Geografsko izobraževanje je trajnostnosti že v preteklosti namenjalo pre-
cej pozornosti. Univerzitetni učbenik Geografijasonaravnegarazvoja je izšel v
letu 2010 in še pred tem so bili objavljeni znanstveni prispevki o trajnostnem
razvoju (Plut, 2005a, 2005b, 2007, 2008; Špes, 2007, 2008), ki so bili vključeni
v sezname študijske literature. Geografija raziskuje procese in pojave v na-
ravi ter družbi in v ospredje ves čas postavlja človeka, bodisi kot tistega, ki na
procese vpliva ali jih sproži, bodisi kot tistega, ki se jim mora prilagajati ali ga
celo ogrožajo. Razumevanje vzročno-posledičnih povezav v naravnem oko-
lju, družbi ter pokrajini, poznavanje omejitev ali nosilnih zmogljivosti oko-
lja, njim prilagojeno gospodarjenje ter upravljanje so temelji geografovega
znanja, zato je paradigma trajnostnega razvoja zgodaj našla pot v geogra-
fijo. Geografija kot disciplina ima edinstveno vrednost, saj združuje naravo-
slovje, družboslovje in humanistiko, kar omogoča celosten pristop k razume-
vanju okoljskih izzivov (Meadows, 2020). Po Meadowsovem (2020) mnenju
geografska izobrazba omogoča državljanom vseh starosti, da bolje razumejo
kompleksnost ciljev trajnostnega razvoja in vedo, kaj je treba storiti za traj-
nostno prihodnost.
Kot primer lahko omenimo vključevanje podnebnih sprememb v geograf-
sko izobraževanje na Fakulteti za humanistične študije. Študentom so pred-
stavljeni vzroki ter posledice spreminjanja podnebja za naravo in človeka,
npr. vpliv na vodni odtok, dviganje gladine morja in poplave obalnih obmo-
čij, erozijske procese, naravne nesreče (poplave, plazovi, požari v naravi), mi-
246