Page 245 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Kompetence za trajnostnost študentov

geografije

Valentina Brečko Grubar
Univerza na Primorskem,
Fakulteta za humanistične študije
valentina.brecko.grubar@fhs.upr.si

Prispevekjerezultatanalizeučnihnačrtovnadodiplomskeminpodiplomskem
študiju geografije na UP Fakulteti za humanistične študije, kjer smo med uč-
nimi cilji in kompetencami iskali povezane s trajnostnostjo. Ugotovili smo, da
so le-te dobro dostopne študentom enopredmetnega študijskega programa
Geografija 2. stopnje ter razmeroma dobro tudi študentom študijskega pro-
grama Geografija 1. stopnje, zelo malo pa študentom dvopredmetnega peda-
goškega študijskega programa 2. stopnje. Največ kompetenc za trajnostnost
je povezanih z okoljem, s podnebno krizo in z odgovorno rabo virov; sledijo
družbene, povezane z revščino, družbeno neenakostjo, s socialno pravično-
stjo, najmanj pa je kompetenc, povezanih z gospodarstvom. Z anketno razi-
skavo med študenti prve in druge stopnje geografije v študijskem letu 2024/25
smo preverili, kako ocenjujejo lastno poznavanje trajnostnega razvoja, koliko
poznajo z njim povezane vsebine, kateri viri znanja so pri tem pomembni in
kako njihovo znanje vpliva na ravnanje. Ugotovili smo, da svoje poznavanje
trajnostnega razvoja večina ocenjuje kot dobro ali zelo dobro, da je formalno
izobraževanje pomemben vir znanja in da je vključenost teh vsebin v študijski
program ključnega pomena. Večina študentov meni, da so na osnovi poznava-
nja trajnostnega razvoja že prilagodili svoje ravnanje, vendar odgovori kažejo,
da težje omejujejo lastno potrošnjo in so premalo družbeno aktivni.
Ključne besede: trajnostna pismenost, geografija, učni načrti, študenti, trajno-
stno ravnanje, etika
© 2025 Valentina Brečko Grubar
https://doi.org/10.26493/978-961-293-568-9.14

Uvod
Za trajnostno ravnanje sta potrebna razumevanje soodvisnosti družbenega,
gospodarskega in okoljskega razvoja ter sistemsko mišljenje. To omogoča
poglobljeno razumevanje kompleksnih situacij in njihovo holistično obrav-
navo z upoštevanjem odnosov med sestavnimi deli (Tilbury, 2007). Žal ne
obstajajo znanje ali kompetence, ki bi same po sebi zagotavljale trajnostno
ravnanje. Treba je oblikovati etiko in vrednote ter spreminjati kulturo na nje-
nih najglobljih ravneh (Plut, 2005b, 2008; Hopkins, 2007). Odnosa do narave,

Volk, M., Ivanuš-Grmek, M., Retelj, A., Štemberger, T., Vogrinc, J., Vošnjak, M.,
in Vršnik Perše, T. (ur.). (2026). Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških
študijskih programih. Založba Univerze na Primorskem.