Page 584 - Tomajci

Jurij Hadalin

skovala bogoslovje v Gorici. Šček je bil vodilni člen podtalnega delovanja in
legalnega dela primorske duhovščine ter nekdanji poslanec v italijanskem
parlamentu v Rimu, zaradi katerega oz. skupaj s katerim je nekajkrat pri-
šel v odprt konflikt s fašističnimi oblastmi. Na Kjudrov predlog je prevzel
župnijo Avber, ki je bila pod tomajsko jurisdikcijo, a zaradi svoje znane po-
litične aktivnosti ni dobil potrditve državnih organov, zato jo je vodil kot
župnijski upravitelj, in sicer od leta 1927 do 1940, ko se je bil zaradi politič-
nih pritiskov prisiljen preseliti v Trst, bil upokojen in kasneje zavetje dobil
v župniji Lokev (Filipović 2013; Tavčar 2013). Če sledimo stereotipnim vzor-
cem, je bil Virgil Šček, tako ga označi tudi Egon Pelikan (2016, 96), sloven-
ska verzija Guareschijevega Don Camilla.¹⁵ To se je, denimo, jasno izkazalo
pri vprašanju odnosa do tržaškega škofa Antonia Santina, s katerim je bil
Šček v sporu praktično od njegovega imenovanja, v obdobju po drugi sve-
tovni vojni pa je spor eskaliral do te mere, da ga je Šček ostro napadal, med-
tem ko je Kjuder do Santina ves čas ohranjal spoštljiv odnos oz. je imel med
vsemi slovenskimi duhovniki v tržaški škofiji z njim najpristnejši odnos, ki
se izkazuje tudi iz njegove korespondence (Gombač 2001). Škof Santin je
po tem, ko je zaradi rešitve spora med tržaškim prefektom Carlom Tien-
go in škofom Fogarjem – Tiengo je namreč zahteval prepoved bogoslužja
v slovenskem jeziku v urbanejših delih škofije, čemur so najvišje cerkve-
ne oblasti nasprotovale – Fogar odstopil,¹⁶ prišel na čelo tržaško-koprske
škofije. Njegova vloga je bila večplastna in po skoraj popolni italijanizaciji
reške škofije, ki jo je pred tem vodil, je kot izrazito italijansko usmerjen in
s tem do fašizma ter njegovih politik pozitivno razpoložen prevzel škofo-
vski sedež v Trstu. A tam se kljub svojim prepričanjem o nujnosti postopne
asimilacije slovanskega prebivalstva, v samem začetku je tudi odpustil 17
slovenskih duhovnikov in ostro nastopil proti nekaterim svojim naspro-
tnikom, ni izkazal kot popolnoma imun na vprašanja slovenske manjšine,
enotnost sicer »italijanske« cerkve na narodnostno mešanem območju pa
je poskušal utemeljevati na načelu univerzalnosti katoliške vere. Santin je
bil po mnenju Borisa Gombača (2001, 269) »človek dveh konceptov, in si-

¹⁵ Tudi Kjuder je v svojem rokopisu »Drobci iz življenja 42 duhovnikov, ki so živeli in delo-
vali ali pa imeli dušnopastirske stike s tomajsko župnijo«, zapisal več anekdot o Ščekovih
pridigah in drugih »smešnih« dogodkih, kjer opisov konfrontacij ne manjka (Tavčar 2001,
61).
¹⁶ »Škof je odhitel v Rim k papežu in Mussoliniju in ostro protestiral. Vatikan je odločno zah-
teval ponovno vpeljavo slov. jezika, fašist. krogi pa so grozili s prelomom odnosov med
Cerkvijo in državo. Spor se je zaključil s sporazumom, da se slovenščina vrne v cerkve, iz
Trstapabosta odpoklicanaškofinprefekt«(Klinec 2013).

582