Page 589 - Tomajci

Oblikovanje spomina lokalne skupnosti

tudi v pridigi, kjer je ob novici o svojem imenovanju povedal, da se od njega
pričakuje, da bo deloval v Kopru kot določenem upravnem središču, čeprav
mu »Sveta stolica« pušča na voljo »ali da ostanem še dalje v Tomaju ali pa da
se raje preselim v Koper«, in faranom oznanil, da je to odvisno zgolj od njih
in njihove verske vneme. To nekoliko sovpada s pripombo Srečka Šuligoja,
dekana v Kanalu, da ga proti koncu njegovega župnikovanja v Tomaju fara-
ni niso več jemali pretirano resno, ker so ga bili že vajeni. Prvič se je preme-
stitvi uprl že konec leta 1946 verjetno dobronamernemu škofu Santinu, ki
ga je želel postaviti za dekana v Dolini pri Trstu (Tavčar 2005, 90), na krilih
podpore na »ljudskem zboru«, kjer je v okviru politične gonje novih oblasti
proti njemu »dobil plebiscitarno podporo«, pa je tudi leta 1947, čeprav brez
dovoljenja za maševanje, ostal v Tomaju (žat, ak, t, 3, 563–564), tudi kot
»v.d. koprskega škofa« pa ni želel zapustiti domače župnije. Srečko Šuligoj
je tako leta 1975 zapisal (Tavčar 2005, 227):

Ta zavzetost msgr. Kjudra za Tomaj in Tomajce pa je bila povod, da
je zagrešil verjetno največjo napako v življenju. [...] Ko je bil imeno-
van za apostolskega administratorja, je bila želja Vatikana in tudi vse
duhovščine, da bi se preselil v Koper. Zaradi Tomaja, zgleda, tega ni
naredil. Ko bi zapustil Tomaj in šel v Koper, bi po vsej verjetnosti po-
stal škof in vse naše domače cerkveno dogajanje bi zadobilo verjetno
drugačno smer. Ker smo imeli v njem edinega domačega duhovnika,
ki bi lahko zavzel tako mesto, smo mu skoraj zamerili.

Kaj pa Kjudrovo »zgodovinopisno delo«?
Sam sebe za razliko od nekaterih svojih predhodnikov in sodobnikov ni
dojemal toliko kot zgodovinarja, temveč kot kronista in domoznanca. Kot
zgodovinopisca, ki poskuša uporabljati določene zgodovinopisne metode,
ga lahko obravnavamo na podlagi določenih, predvsem začetnih del, kjer
občasno uporablja metodo znanstvene kritike oz. o navedbah svojih pred-
hodnikov tudi podvomi in jih ne zgolj zapiše (žat, ak, t, 1, 29). Poleg tega
pa poskuša bralcem s pomočjo določenih metod tudi približati snov in za-
to, denimo, razpravlja o različnih denarnih merah iz 17. stoletja ter bralcu
poskuša prikazati njihove vrednosti z navedbo tedanjih cen (žat, ak, t,
1, 68–69). Drugi zapisi kažejo na Kjudrovo potrebo, da predstavi za bralca
uporabne preglede starejših praks, kot je, denimo, odlomek o starih me-
rah (žat, ak, t, 3, 729). Vseeno je ob robu svojega najbolj znanega dela
Zgodovinski mozaik Primorske tudi zapisal, komu je namenjeno: torej da bo
njegovim naslednikom v pomoč in da ostalim bralcem ohrani njegovo zna-

587