Page 587 - Tomajci
P. 587

Oblikovanje spomina lokalne skupnosti


                  rabili Nemci, da so ga prosili imena terencev. Župnik je vljudno od-
                  klonil, češ, Cerkev pri takem delu nima kaj opraviti in da lepo prosi,
                  naj mu takih vprašanj ne stavijo!

               Vvojni vihritakokonec septembra1944, takojpopožiguŠtanjelainoko-
             liških vasi, zapiše, da je po Tomaju nabiral novih zgodovinskih drobtinic ter
             pričel pisati novi veliki Status animarum za Tomaj, medtem ko »zunaj vse
             šumi in politizira,dakar glavaboli«,inssvojim delomobburnihzaključkih
             vojne nemoteno nadaljuje (žat, ak, tk, 235).
               Škof Santin je že v prvih dneh po jugoslovanski zasedbi Trsta na poti
             v najbolj oddaljene kraje tržaško-koprske župnije obiskal Tomaj, »da vi-
             di, če smo še živi« (žat, ak, tk, 255). Že to dejanje je od škofa zahtevalo
             precej poguma, saj od prepričanja jugoslovanskih zasedbenih sil, da pred-
             stavlja enega izmed simbolov italijanizacije in povezav s fašističnim reži-
             mom, ki so mu jih pripisovali (žat, ak, tk, 257), ni mogel uiti. Po umiku
             jugoslovanskih zasedbenih enot je med Virgilom Ščekom in škofom tudi
             zaradi Santinovih prizadevanj za ohranitev Trsta v Italiji prišlo do eskala-
             cije spora in Šček je poskušal skupaj s še nekaterimi drugimi slovenskimi
             duhovniki nastopati proti škofu. Nasprotna struja med slovensko duho-
             vščino, kjer je dokaj diskretno nastopil tudi Kjuder,¹⁹ ga je zato obtožila,
             da poskuša delovati preko in mimo cerkvene hierarhije (Tavčar 2005, 210).
             Poleg blokade zborovanj duhovščine tržaške škofije se je Šček celo pove-
             zal z ideološkim nasprotnikom (Komunistično partijo Julijske Krajine kot
             transmisijo Komunistične partije Slovenije in njeno transmisijo siau –
             Slovensko-italijansko antifašistično unijo, ki je nastopala kot of za Ju-
             lijsko krajino) (Troha 2007,151–152;2001, 81). V Primorskem dnevniku, ki
             je bil pod kontrolo projugoslovanskih političnih sil, je v prvi polovici leta
             1946 objavil več člankov, ki so Santina izrecno napadali. Kjuder je kljub pri-
             jateljstvu s Ščekom in poskusu pomiritve strasti ostal lojalen škofu (Tavčar
             2005, 211–214) in se v gonji, ki je bila v teku proti Santinu, pokazal trdnega.
             V svoji kroniki je jasno izražal nezadovoljstvo nad organiziranim odporom
             proti birmi, ki ga je »vodila siau s parolo ›otrok ne bo birmal fašistični
             škof‹ in spomladi 1946 pozvala na abstinenco, ki je bila v slovenskih kra-

           ¹⁹ Poleg delovanja v cerkvenem življenju je bil Kjuder v nepodpisanem poročilu avgusta 1946
             obtožen tudi kot eden izmed glavnih organizatorjev nastajajočega katoliškega političnega
             tabora/stranke v coni A sto za sežansko območje, kar je bila verjetno lažna obtožba. Po
             drugi strani je bil v poročilu tedanjemu vodji kp za Julijsko krajino omenjen tudi kot eden
             izmed duhovnikov, ki je nasproten novi Jugoslaviji, predvsem pa je bil Tomaj pod njegovim
             pastirovanjem razglašen za center klerikalizma in kulaštva (Troha 1999, 132 in 143).


                                                                            585
   582   583   584   585   586   587   588   589   590   591   592