Page 588 - Tomajci

Jurij Hadalin

jih tržaško-koprske škofije, razen v Tomaju, kjer je bil župnik Albin Kjuder,
popolna« (Troha 1999, 166).
To niso bili vsi incidenti, ki so bili povezani z njim, že 7. februarja 1946
poroča o ženskem zborovanju pri Hadasovih, kjer so močno napadali kler,
ki naj bi imel krvave roke, a je nekaj domačink ostro stopilo župniku v bran.
To ni bil edini incident, ki je kazal, da bo lahko povezava s Santinom zanj
močno problematična (žat, ak, tk, 251). »Prav zaradi teh zadev je po vojni
ljudska oblast tako vehementno postopala z ›italijansko‹ cerkvijo. Zahteve,
ki jih je postavila slovenskim duhovnikom, so govorile proti sodelovanju s
cerkveno hierarhijo« (Gombač 2001, 266). To je po priključitvi Tomaja k Ju-
goslaviji 15. septembra 1947 verjetno botrovalo dejstvu, da je imel z novi-
mi oblastmi resne težave, kar nekaj časa namreč ni smel opravljati verskih
obredov. Razlog za to je bil, da mu je republiško ministrstvo za notranje
zadeve, ki se je izreklo za pristojno za dovoljenja za opravljanje dušnopa-
stirskih poslov, 17. novembra 1947 odreklo dovoljenje, ki ga je nato pridobil
šele 30. septembra 1948 (Tavčar 2005, 93–95). To obdobje v svojih delih po-
gosto omenja, še posebej tedaj, ko popisuje, kdaj je imel pravzaprav čas, da
se je ukvarjal s pisanjem. Pri svojih stališčih je vztrajal tudi, ko je bilo leta
1950 ustanovljeno Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov Slove-
nije (cmd), ki je bilo pod državnim nadzorom, saj se Kjuder vanj ni želel
vpisati (žat, ak, t, 2, 490). Njegov kleni značaj, ugled in nekompromi-
tiranost ter specifičen odnos s Santinom med duhovščino, ki je ostala na
jugoslovanski strani meje, so bili razlog za dvig njegovega položaja v cer-
kveni hierarhiji. Kmalu potem, ko je ljubljanska škofija leta 1951 prevzela
upravo župnij, ki so ostale izven tedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja,
po jeseni 1954 pa vse župnije tržaško-koprske škofije pod jugoslovanskim
nadzorom (Tavčar 2005, 108), je bil imenovan za delegata, ki je v imenu
apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša upravljal te župnije (»Non
si puo parlare di scissione nella Diocesi di Trieste e Capodistria«1955).
Večina njegovih obsežnejših del je nastala v času od konca druge svetov-
ne vojne do leta 1960, v času, ko je poleg svojega osnovnega župniškega
dela po letu 1955 opravljal tudi funkcijo apostolskega delegata pri admi-
nistratorju za jugoslovanski del tržaško-koprske škofije. Leta 1961 je nato
sam postal apostolski administrator za jugoslovanski del tržaško-koprske
škofije in slovenski del reške škofije (Vogrin 2001, 237) in de facto »koprski
škof«, to funkcijo pa je opravljal naslednja tri leta, ko ga je zamenjal mon-
signor Janez Jenko, ki je sedež škofije dejansko prenesel v Koper. V tem
kontekstu je treba razumeti tudi mnenje njegovih sodobnikov – duhovni-
kov, ki so obžalovali dejstvo, da Tomaja ni hotel zapustiti. O tem je govoril

586