Page 578 - Tomajci

Jurij Hadalin

vasi.Tudipremladegainneizkušenegasepočutil za prevzemtakoodgovor-
nega mesta.« A Kjuder, ki je do tedaj v Trstu opravljal različne zadolžitve,
tudi na škofiji, je bil prisiljen sprejeti neurejeno župnijo na podeželju.
Posvečen je bil leta 1916 v Barkovljah, kjer je kaplanoval do leta 1918,
kasneje je deloval kot kaplan in vodil slovensko bogoslužje pri »Starem sv.
Antonu« v Trstu, pol leta pred prihodom v Tomaj je opravljal funkcijo bol-
nišničnega kaplana v glavni tržaški bolnišnici Regina Elena, verouk pa je
poučeval najprej na nemških tržaških šolah, nato pa deloval na italijanski
deški šoli Edmundo de Amicis (žat, ak, t, 3, 560). V Trstu je postajal vse
večji trn v peti naraščajočim nacionalnim pritiskom, kajti leta po nasto-
pu njegove službe so potekala v znamenju vse večje represije italijanskega
državnega aparata nad slovenskim jezikom in manjšino,⁸ ki se je poskušal
vtikati tudi v cerkvene zadeve (Schiffrer 1990, 137–146). Kjudrovo zavze-
manje za maševanje in petje v slovenščini v mestu oz. na robu urbanega
Trsta pa je bilo vse problematičnejše za vodstvo škofije, ki jo je v tistem
času prevzel slovenskemu jeziku relativno naklonjeni škof Alojzij (Luigi)
Fogar. Ta je pri vodenju škofije sicer jasno zavzel stališče, za katero je imel
podporo tudi iz samega vrha Katoliške cerkve, da je vprašanje jezika v cer-
kvenem bogoslužju in pri verouku vprašanje cerkvene avtonomije, a sam
akt Kjudrove premestitve sodi v čas medvladja med dvema »Slovencem na-
klonjenima škofoma«. Po odhodu škofa Angela Bartolomasija iz Trsta v Pi-
nerolo⁹ je namreč papež Pij xi. 9. julija 1923 imenoval Fogarja za škofa v
Trstu in Kopru. Škofovsko posvečenje je prejel 14. oktobra 1923 v Gorici, a
škofovske službe v Trstu ni mogel takoj nastopiti, ker ni hotel zaprositi za
državni »placet«, tedaj v Italiji predpisan za novoimenovane škofe; trdil je
namreč, da »Cerkev ohrani svoje pravice, četudi se državne meje spreme-
nijo«, saj v avstrijski dobi takšnih zahtev ni bilo. Državna oblast se je vdala
in tako je bil 16. marca 1924 slovesno ustoličen v Trstu (Klinec 2013). Ob
pomanjkanju duhovnikov zaradi njihovih pregonov – veliko jih je bilo, kot
zapiše Kjuder, »politisch Unverlaßlich« (politično nezanesljivih) (žat, ak,

⁸ Vprašanje naraščajočega fašizma že v samem začetku ni bilo nepomembno, saj je bil Trst
»prvo (in edino) veliko italijansko mesto, kjer je fašizem že v letih 1919–1920 dosegel dolo-
čen množični značaj« (Palla 1990, 164).
⁹ Po prisilnem odhodu škofa Andreja Karlina je bil nameščen za tržaškega škofa, a naj bi
bil kljub drugačnim pričakovanjem premalo italijansko usmerjen oz. je postal glasen kritik
pritiskov italijanske države in fašističnega nasilja, predvsem pa se je s protesti boril proti
pregonu slovenskih in hrvaških duhovnikov v tržaško-koprski škofiji (Šah in Klinec 2013),
čeprav so ob njegovem prihodu razglasili, da »si zasluži vstopiti na grič sv. Justa kot prvi
italijanski nadškof«, ki je nasledil Andreja Karlina (Kacin Wohinz, 2010, 185).

576