Page 575 - Tomajci

Oblikovanje spomina lokalne skupnosti

Ravno takšen posameznik – vpliven duhovnik, ki je svoja dela napisal
kot nekakšno mešanico egodokumentain kronike – je imelključno vlogo
pri oblikovanju spomina skupnosti, ker je s pozicije družbene moči oseb-
no perspektivo združeval z objektivnejšimi zapisi. Njegova obravnava do-
godkov, simbolike in vrednot je bistveno vplivala na način, kako skupnost
dojema svojo preteklost in identiteto, kar se najjasneje vidi pri do sedaj
edinem poskusu sintetičnega pregleda zgodovine kraja in okolice, kjer lah-
ko ugotovimo, da so določeni ključnideliiz zgodovine 20.stoletjanapisani
praktično kot prepis Kjudrovih podatkov kot edinega dostopnega ali naj-
dostopnejšega vira, predvsem pa se iz njih zrcali moralnopolitični pogled
originalnega pisca (Cenčič 2013). Kjudrova dela zato lahko beremo tudi kot
egodokument, ki izraža subjektivno, osebno izkušnjo pisca. To lahko sku-
pnost dojema kot avtentično in čustveno povezovalno in s tem krepi svojo
čustveno identifikacijo s preteklimi dogodki. Kroniški slog pisanja dodaja
navidezno objektivnost, saj dogodke beleži z večjo distanco, po drugi stra-
ni pa je Kjuder to leta 1931 utemeljil kot slogovno izboljšavo – v vseh roko-
pisih namreč uporablja tretjeosebni način pisanja oz. naracije, ki ga lahko
razumemo, čeprav se s pogostim opravičevanjem svoje skromne vednosti
temu poskuša izogibati, kot vsevednega (Zupan Sosič 2014, 56). To se ja-
sno vidi že iz uvoda v t.i. »Tomajsko kroniko«, kjer zapiše: »Danes opažam,
kako moti v knjigi okoliščina, da sem pisal v prvi osebi. Bil sem neizkušen
in nihče me ni o tem poučil« (žat, ak, tk, 1). Kombinacija teh dveh pri-
stopov omogoča, da zapisi služijo kot zrcalo vsakdanjega življenja ter kot
vir kolektivnih interpretacij.
Spomin skupnosti je konkretnejši in vezan na lokalne dogodke, običaje
ter osebne zgodbe. Duhovnik z osebnimi zapisi ustvarja narativ, ki utrju-
je to lokalno identiteto, medtem ko kolektivni spomin (Halbwachs 2001,
75) presega individualne izkušnje in vključuje širše kulturne, religiozne ali
družbene kontekste. Gre za zgodovinski spomin, ki ima v družbi določene
funkcije. Na eni strani imamo spomine,vkaterihjeposameznik udeležen
sam in ki jih koncipira kot plod lastnih življenjskih izkustev. Na drugi stra-
ni pa je spomin, v katerem je udeležen kot član skupine, to so spomini,
ki jih dojema bolj ali manj za svoje, a ti niso lastni, ampak so zgolj pre-
vzeti. V tem primeru gre za zgodovinski spomin, ki ga vsak član takšne
skupine nato reproducira (str. 55–57). V tem kontekstu duhovnik kot kul-
turni posrednik svoje lokalne zapise umešča v širše zgodovinske okvire, s
čimer spomin skupnosti povezuje s širšo kolektivno zgodovino. Kjuder je
s svojim povezovanjem lokalnih dogodkov in dogodkov v skupnosti s šir-
šim kontekstom ter predvsem z umeščanjem lokalnega spomina v, denimo,

573