Page 517 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

cerkvi, razen po maši v nedeljo. Ponovno so mu to dovolili v drugi polovici
leta 1951, toda kmalu potem je bil verouk odstranjen iz šol (žat, ak, t, 2,
490–491).
Nobenega dvoma ni, da je Kjuder tudi v novih časih po priključitvi ohra-
nil velik ugled in vpliv v svoji skupnosti. Zanesljivo je bil tudi človek z naj-
daljšo kontinuiteto javnega delovanja daleč naokoli. Res pa je, da ni več
mogel povezovati skupnosti na isti način kot nekoč. Bilo je konec sprošče-
nega odnosa med cerkvijo in državo. Razen župnije ustanove stare tomaj-
ske elite, katere del je bil dolgo tudi Kjuder sam, niso več obstajale. Ugledne
družine iz starih časov so sicer povečini še vedno živele v Tomaju, vendar so
se njihovi potomci znašli v bistveno drugačnih gospodarskih okoliščinah,
vlogah, pogosto pa tudi v institucijah, ki so svoje delovanje na vse nači-
ne poskušale razmejiti od cerkve. Poslej so bile tudi prepovedane cerkve-
ne procesije in druge javne manifestacije verskega življenja (Cencič 2013,
319–321), ki so bile nekoč tudi priložnosti za nastop članov lokalne elite.
Biti na različne načine aktiven v cerkvi (maše, krsti, poroke, pevski zbor)
in hkrati član družbenopolitične organizacije seveda ni bilo niti najmanj
zaželeno. Toda tak primer je bil v Tomaju kar sam predsednik krajevne of
in član občinskega odbora of v Dutovljah Faust Seražin (Tomaj 52), bivši
član partije, ki je pridno zahajal v cerkev in pel v njenem zboru (pak, 417,
20, Zapisnik predajne seje, Tomaj, 15. januar 1952, Zapisnik volitev, Tomaj,
2. marec 1952, Poročilo za klo Tomaj, 1. maj 1952). Zelo zanimiva »dvo-
živka« je bil tudi tomajski cerkveni pevski zbor, čeprav Kjudrov zapis na-
peljuje, da vsaj na začetku ne ravno prostovoljno. Za to je bila na začetku
50. let zaslužna Leonarda Zadnek, ki je hotela obuditi Prosvetno društvo
Srečko Kosovel (žat, ak, t, 3, 865): »[T]ako je moral Franc Rože, cerkveni
organist, vaditi cerkveni zbor v svetnem petju. Če je omagal in se izgovar-
jal z boleznijo in delom, je šla k njemu in ga toliko časa vrtela, da je zopet
šel na delo.« Mira Cencič (2013, 320) pravi, da je cerkveni pevski zbor pod
vodstvom Rožeta postal tudi posvetni društveni zbor. Če to drži, potem
gre verjetno za edini primer institucionalne, in ne samo osebne vezi med
ljudsko oblastjo in Cerkvijo v Tomaju na začetku 50. let.
Če mnogim religioznost in aktivnost pri cerkvenih ustanovah že ni ško-
dila, je utemeljeno reči, da jim v tistem obdobju najmanj ni preveč koristila.
Za člane partije pa so na tem področju veljala posebna stroga pravila. Zanje
je bilo sodelovanje v verskem življenju prepovedano. Kar pa seveda še ne
pomeni, da so to običajni člani partije tudi upoštevali. V Tomaju je bil leta
1951 član lokalne partije kaznovan s strogim partijskim ukorom, zadnjim
opominom pred izključitvijo, ker se je cerkveno poročil. V igri je bila celo

515