Page 522 - Tomajci

Lev Centrih

škofiji, kjer je nazadnje dobil ugledne prelatske nazive (Škerl 1982, 50).
3. Izmed mladih gospodarjev, naslednikov uglednih tomajskih rodbin,
po letu 1946 ni nihče napredoval izven lokalne skupnosti. Slednje pa je bi-
lo v času izgradnje socializma v marsičem še usodneje kot v starih časih.
Oseba, ki je v obravnavanem obdobju kazala največji potencial, da uspe
izven skupnosti, je bil Miro Pupis. Slednji je bil namreč enkrat do začetka
leta 1946 predsednik olo Sežana. Na tem mestu ga je kmalu nato zame-
njal Danilo Petrinja, ki je bil v Sežani istočasno še partijski sekretar (marec
1947–september 1948), potem je šel na kratek tečaj na partijsko šolo pri
ck kps v Ljubljani, nato so sledile vodilne funkcije pri oblastnem ljud-
skem odboru za Goriško v Postojni (1948/49). Ko so ukinili oblasti, je še
nekaj časa služboval v Postojni, nato pa je spet postal predsednik olo v
Sežani (1952–1955) (Marušič 1985). Svojo kariero je Petrinja opisal v spo-
minih, v katerih ne manjka bombastičnih in komajda verjetnih, zlasti pa
izrazito neskromnih opisov bojevanja za napredek sežanskega okraja. Ne
glede na vse zadržke pa ti spomini vendarle kažejo na to, da so funkcio-
narji srednjega ranga, kar je Petrinja vsekakor bil, ko so si nabrali dovolj
izkušenj (kulturnega, izobrazbenega in političnega kapitala) in uporabnih
povezav (socialnega kapitala), lahko tudi marsikaj naredili za svoje kraje.
Petrinja npr. opisuje tihotapljenje vodnih črpalk iz Avstrije za kraški vodo-
vod, ki so ga pričeli obnavljati leta 1953. Če bi jih namreč kupili zakonito,
bi te črpalke s taksami in carinami vred stale 96 milijonov din, po neza-
koniti poti pa so jih dobili za samo 175.625 din, tako Petrinja (1990, 163,
191). Čeprav je šlo za čisti kriminal, nam ta primer vseeno kaže, da so imeli
funkcionarji kot Petrinja določen manevrski prostor za delovanje. Natanč-
neje, tega so si sami ustvarjali. Pogoji za njihovo delovanje so bili v sistem-
skih pomanjkljivostih tistega časa. Ker plansko gospodarstvo v resnici ni
delovalo samodejno, v skladu z idealom komande (ukaz – izpolnitev), je
ves čas potrebovalo usklajevanja med potrebami, načrti, realno obstoječi-
mi viri za njihovo uresničitev (njihov obseg se je seveda stalno spreminjal),
zlasti pa s človeškim faktorjem, torej z mejami zmožnosti ljudi za prenaša-
nje pomanjkanja in obremenitev. V takem sistemu so zato uspevali zlasti
posamezniki, ki so bili sposobni reševati nepredvidljive težave (angl. trou-
bleshooters, prim. Getty in Naumov 2008, 106–107 ) ter izkazati dobre ali
vsaj solidne rezultate ne glede na težke okoliščine. Enostavno rečeno, to
so bili praktični ljudje na odgovornih položajih, ki so se znašli. Danilo Pe-
trinja je bil predstavnik takih ljudi. Morda je odveč dodati, da takega ma-
nevrskega prostora funkcionarji, omejeni na vaška okolja, kot sta npr. bila
partijski sekretar Pupis in predsednik klo Čevnja, seveda niso imeli. Do-

520