Page 519 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

nasledniki najuglednejših vaških družin preprosto izčrpali pri poskusu nje-
ne obnove. Nikakor ni mogoče reči, da so bili brez vsakih možnosti. Prav
nasprotno. Kandidati obnove vaške elite so pokazali presenetljive uspehe
pri krmarjenju v smrtno nevarnih in turbulentnih zgodovinskih okolišči-
nah.
Fašizem je že konec 20. let spremenil pravila igre v vasi – tako v politič-
nem (izguba domačih županov) kot tudi v kulturnem (napad na slovenski
jezik) pogledu. Akcije župnika Kjudra, ki so se lahko režimskemu raznaro-
dovalnemu pritisku, ki je bil hrkati tudi pritisk na lokalne vplivneže, upi-
rale samo v omejenem obsegu, so nujno puščale odprt prostor za druge
akterje. Ti akterji so bili na začetku najbrž vaški fantje, ki so se tepli s črno-
srajčniki, kasneje pa tigrovci (Franc Bole in nekaj časa Rudolf Škrlj). Slednji
so na vasi vsaj v zasnovi tudi vzpostavili vzorec sodelovanja ljudi različnega
socialnega porekla. Med drugo svetovno vojno, zlasti po kapitulaciji Itali-
je, so se v ospredje prerinili predstavniki uglednih rodbin (npr. Miro Pupis,
Alfonz Ravbar). Prevzeli so županstvo, nekaj časa pa tudi narodnoosvobo-
dilni odbor. Razmeroma dobro so preživeli pretres, ki sta ga v skupnost
prinašala Kirov (v manjši meri) in Franc Bole (v mnogo večji meri), ko sta
uvajala brezkompromisnejšo politiko partizanske ljudske oblasti. Dejanja
obeh so bila tudi usmerjena proti vaški eliti. V spremenjeni sestavi (Jožef
Kjuder in drugi) je tej skupini (kliki) uspelo prevzeti oblast tudi v naro-
dnoosvobodilnem odboru – zdaj edinemu nasledniku županstva, in sicer
na volitvah 1945. Hkrati so se znebili zelo motečega človeka Franca Boleta.
Med vojno in po njej so imeli vsaj določen čas zunaj skupnosti tudi svojega
človeka (Mira Pupisa).
Velja tudi posebej izpostaviti, da tako v obdobju fašizma kot tudi kasneje
na podlagi najrazličnejših pisnih virov ni mogoče prepoznati posebne ak-
tivne vloge Černetov (Fabjanijev) pri turbulentnih dogodkih v Tomaju. Vse
kaže, da jim je po smrti Emila (1920), vnuka Antona Černeta, do agrarne
reforme 1948 ostalo predvsem veliko premoženje in pri delu skupnosti naj-
brž tudi dobro ime. Ni mogoče oceniti, koliko so novejše vaške razprtije in
obrekovanja potisnili v ozadje tudi negativni spomin na to mogočno dru-
žino. Poleg župnika so dobro ime Černetovih verjetno gojili zlasti njihovi
zaposleni delavci, ki naj bi jokali, ko jih je Albina v času agrarne reforme
pričela odpuščati (žat, ak, t, 3, 895). Po svoje je ironično, da rodbina, ki je
bila od vseh daleč naokoli še najboljši približek agrarnih kapitalistov (obilo
dejanskega kapitala), v primerjavi z župnikom (obilo vseh drugih kapita-
lov), ni bila ljudski oblasti noben trn v peti. Partijski dokumenti Černetov
(Fabjanijev) skoraj ne omenjajo.

517