Page 515 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

trden kmet Jožef Škerlj. Pomenljivo je bilo, da poročila o delovanju klo-ja
ni podal takratni predsednik Večerina, ampak tajnik klo, ki je med dru-
gim na kratko opisal državne investicije na Primorskem, da bi pokazal, da
kmetje v resnici dobijo več, kot pa dajo. Splošno neodobravanje je predvi-
dljivo poželo tajnikovo obvestilo, da se bo v kraju povišala obvezna oddaja
mesa za leto 1951 za kar 20. Kmalu nato so ljudje pričeli zapuščati zbo-
rovanje. Pred tem so navzoči predlagali, »da če že damo toliko mesa, naj bi
se vsakomur, ki ni v garantirani preskrbi, dalo vsaj nekaj mesa na teden«
(pak, 573, 15, Zapisnik, Tomaj 14. marec 1951). Tukaj velja spomniti, da
so enaki logiki sledili tudi v tomajski kdz, kjer je bilo poskrbljeno, da so
do prehrane in maščob prišli vsi zadružniki. Morda je šlo za primera vaške
solidarnosti. Enako mogoče pa je, da je imela taka solidarnost tudi svojo
ceno. Po pričevanjih je bilo v starem Tomaju tako, da če gospodinja ni ime-
la kaj dati v lonec, se je zatekla k Černetovim (Fabjanijevim) po moko, sol
ali kako drugo dobrino, v zameno pa je bilo treba opraviti dnino – »žrnado«
(Trobec Franetič 1992, 43). Nimamo virov, ki bi nam povedali, ali je bilo v
»novem« Tomaju enako ali drugače. Revolucija je odpravila veleposest Čer-
netovih (Fabjanijevih), kot pa je razvidno iz preglednice 12.2, ni odpravila
socialnih razlik v vasi.
Gospodarsko življenje ni bilo edino področje, ki je predstavljalo trd oreh
zanovoljudskooblast.Nemalokonfliktovjeizhajaloiz odnosanoveoblasti
do religije in cerkve. Nova oblast si je prizadevala za radikalno sekulariza-
cijo, kar je pomenilo, da naj bi religija poslej ostala zgolj zasebna zadeva.
Seveda tega v Sloveniji in tudi drugod v Jugoslaviji ni bilo mogoče uresni-
čiti čez noč, zato so verouk v javnih šolah ukinili šele leta 1952.
Albin Kjuder je naletel na velike težave kmalu po priključitvi Krasa Jugo-
slaviji. Niso bile nepričakovane. Kot smo videli v prejšnjih razdelkih, kritik
na račun partizanskega gibanja, ljudske oblasti in komunizma ni niti malo
prikrival. Zato so mu nekateri celo svetovali, da bi emigriral. »Vi jih boste
fasali za vse druge,« so nekateri svarili Kjudra. Kjuder ni odšel, ker je imel
po svojem mnenju čisto vest. Toda novembra 1947 so morali vsi slovenski
duhovniki od Ministrstva za notranje zadeve lrs dobiti dovoljenje za jav-
no izvrševanje pastirske službe in verouka. Kjuder ga ni dobil. Odšel je v
Sežano, kjer se je sestal s predstavniki oblasti, ki so mu pokazali dve pri-
tožbi proti njemu. Ko jih je zavrnil, so se izgovarjali z nevednostjo, češ da
bo njegova zadeva kmalu in pozitivno rešena. Bridko jim je odvrnil: »[S]te
me obsodili, ne da bi me prej bili zaslišali« (žat, ak, t, 2, 416, 563–564,
490). Farani so na to reagirali z javnim protestom. 25. novembra so napol-
nili dvorano Škerljeve gostilne in »plebiscitarno zahtevali župnika nazaj«

513