Page 494 - Tomajci

Lev Centrih

kateri so nasprotovali, da bi po zidovih njihovih hiš pisali projugoslovanske
parole (pak, 539, 1, 4. redni celični sestanek, Tomaj, 16. oktober 1945). Ni
čudno, da pokrajinski noo za Primorsko ni bil zadovoljen s Tomajem in
da je zagrozil z njegovo »popolno izolacijo.« Zdi se, da Mira Cencič (r. 1934)
povzema lastne otroške spomine oz. ustno izročilo, ko piše, da so v tistem
času ljudje iz vseh bližnjih vasi Tomajce napadali z vzdevkom »bela garda«
(2013, 210). »Hočemo Jugoslavijo«, »Hočemo Tita«, »Hočemo priključitev k
Jugoslaviji«,»Reka,Trst, Gorica,našajepravica«, »S Titomvborbi, sTitom
v svobodi«, »Tito je naš, mi smo Titovi: dovolj je 25 let sužnosti« – to so bili
napisi, ki so se pojavili v Tomaju, »beli gardi« navkljub, in v vseh bližnjih va-
seh. »Odkar je menda svet, niso bili zidovi tako počečkani,« je komentiral
župnik Kjuder (žat, ak, tk, 258). Alfonz Ravbar je med vojno na tržaški
prefekturi povedal, da bi bili vaščani pod določenimi pogoji morda za Itali-
jo. Nikoli ne bomo izvedeli, kako bi glasovali Tomajci, če bi v coni A izvedli
plebiscit po zgledu koroškega iz leta 1920. Kjuder se v svojih spisih nikjer
ni izjasnil glede vprašanja priključitve Krasa Jugoslaviji. Čeprav je povzel
pomisleke številnih vaščanov, pa v resnici nikakor ni mogoče potegniti za-
ključka, da je priključitvi sam nasprotoval. In to kljub temu, da menda ni
bilo nedelje, ko Kjuder ne bi pridigal proti ljudski oblasti oz. proti »našemu
pokretu,« kot so zabeležili v tomajski partijski celici na začetku leta 1947
(pak, 539, 8, Zapisnik seje, Tomaj, 11. januar 1947). Kjudra ne bomo našli
med tistimi slovenskimi duhovniki tržaško-koprske škofije, z njegovim do-
brim znancem Virgilom Ščekom na čelu, ki so kljub nekaterim zadržkom
javno podpirali priključitev Primorske Jugoslaviji (Troha 1997a, 144–145).
Konflikt povojne ljudske oblasti z župnikom Kjudrom, kakor tudi z ne-
majhnim delom vaške skupnosti, se je razvnel junija 1946, v času birme.
17. junija naj bi v Tomaj prišel tržaško-koprski škof Antonio Santin. To-
majska partija, ki je vsekakor sledila navodilom višjih forumov, si je zadala
nalogo, da je treba to birmo preprečiti. Staršem naj bi pojasnili, kakšni so
bili italijanski škofje, kaj so počeli v času fašizma. Toda preprečiti birmo
v Tomaju ni bil mačji kašelj. Za ljudsko oblast in partijo je blokada škofa
Santina v konkretnem primeru pomenila predvsem domoljubno dejanje –
poleg sporne preteklosti je namreč škof ves čas zagovarjal plebiscit in da
naj pridejo čisto italijanski kraji pod Italijo (Škerl 1987, 296; Troha 1997a,
148) –, za župnika Kjudra, vsekakor pa tudi za velik del vaške skupnosti
pa nič drugega kot nedopusten poseg v vaško tradicijo in njeno versko ži-
vljenje. To je moralo biti kristalno jasno vsem lokalnim političnim akter-
jem. Nedvomno je zato v tistem času prišlo do spora na sestanku odborov
vseh množičnih organizacij, ki bi po ustaljeni praksi morale združiti moči

492