Page 499 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

da si je prizadevala na vaščane vplivati s svojo »reakcionarno propagando.«
Partijci so preko svojih sorodnikov poskusili izvedeti, kaj se kuha, a brez
uspeha. Decembra so nazadnje »tomajski razgrajači (reakcija)« povabili na
sestanek bivšega sekretarja celice Ivana Počkarja v Šepulje, kjer so mu po-
vedali, da gojijo sovraštvo predvsem do Aleksandra Čevnje in Mira Pupisa.
Označili so ju za fašista. Sekretar Pupis je na podlagi tega prišel do zaključ-
ka, da mora v vasi delovati kaka podtalna organizacija, kot so »križarji«,
kajti proti bivšim partizanom naj bi se vse bolj izkazovalo sovraštvo (pak,
539, 4, Zapisnik seje, 10. december 1946). Kmalu po koncu vojne, zlasti pa v
času agrarne reforme so se namreč v Sloveniji pojavile razne ilegalne sku-
pine in oborožene tolpe, ki so ustrahovale, napadale in celo ubijale pred-
stavnike nove ljudske oblasti, miličnike in graničarje, širile protirežimsko
propagando, ropale zadružne trgovine in kmete, ki jim niso hoteli poma-
gati. Emigracija v Avstriji, ki je te skupine marsikdaj organizacijsko pod-
pirala, jih je navadno imenovala »Matjaževa vojska«, jugoslovanske oblasti
pa »bande«. Ker pa so nekateri kot razpoznavni znak nosili bele križe, so
jim pogosto rekli kar »križarji« (prim. Čepič 1995, 103; Čoh 2010, 88–105).
Pupis je sicer članstvu ukazal budnost, a kaj, ko so celico prav v tistem času
pretresali hudi notranji spori. Pupis omenja celo sovraštvo. Poleg tega naj
bi se celica stalno manjšala, konec oktobra je namreč štela samo pet članov
in enega kandidata. Če je celica junija 1946 evidentirala kar osem možnih
kandidatov, so slabo leto kasneje, spomladi 1947, ugotavljali, da v vasi ne
obstaja niti en človek, ki bi ga lahko sprejeli za kandidata (pak, 539, 4, Ime-
nik predlaganih kandidatov za kpjk Tomaj, 6. junij 1946; pak, 539, 8, Za-
pisnik redne seje, 18. marec 1947.) Drugače povedano, čeprav je partijska
celica lahko najmanj teoretično računala na podporo članstva drugih mno-
žičnih organizacij na vasi, je bila sama povsem neznatna. Partija bi morala
biti avantgarda, to so večkrat obelodanili tudi v Tomaju. Toda v času hu-
dega vaškega konflikta je imela lokalna partija pravzaprav manj članov kot
skupina razgrajačev. V najboljšem primeru je bila na ravni vplivne klike,
kolikor so jo funkcionarji iz knoo-ja, v skoj-u, of in afž pač upošteva-
li. V najslabšem primeru pa celica na vasi ni imela sploh nobenega pravega
vpliva, kot so spomladi 1947 samokritično ocenjevali člani sami (pak, 539,
8, Zapisnik redne seje, 18. marec 1947).
Vaški konflikt je v letu 1947 dobil še nove razsežnosti. Marca 1947 so že
ugotavljali, da ima ta razgrajaška skupina 6–8 članov, ki so aprila organi-
zirali svoj ples. Blatila naj bi Jugoslavijo in se celo ukvarjala s črno borzo.
Tomajski skojevci so v istem času v vasi opazili dva provokatorja, ki naj bi
napadla jugoslovanskega predstavnika v Dutovljah, grozila lokalnim anti-

497