Page 458 - Tomajci

Lev Centrih

ko je mogoče sklicati toliko ljudi na neplačano delo« (žat, ak, tk, 88).
Veliko preizkušnjo za Kjudra je vsekakor predstavljalo prizadevanje za
nove cerkvene zvonove. Tomaju je avstrijska država odvzela zvonove med
prvo svetovno vojno, saj jih je potrebovala za izdelavo orožja. Matija Sila je
takrat sodil, da »je bolje žrtvovati zvonove kakor domovino« (žat, ak, t,
3, 358). Italijanska vlada je leta 1921 obljubila »vrnitev« zvonov brez odško-
dnine. V resnici je ta veliki dan, kot je zapisal Kjuder, za Tomaj prišel šele
marca 1931, takratna fašistična država pa je zvonove sofinancirala v tričetr-
tinskem deležu. Prihod zvonov, njihov krst je za Tomaj pomenil velik pra-
znični dogodek. Pomembna novost glede na stare čase je bila ta, da je za sa-
mopromocijo dogodek poskušala izkoristiti tudi nova fašistična oblast. Za
kontinuiteto s tradicijo sta poskrbela Kjuder in novi cerkveni starešina Jo-
žef Škerlj (Baničev), ki sta šla dan pred prihodom zvonov »nabirat botre«.
Vseh skupaj je bilo 18, vendar je Kjuder v »Tomajski kroniki« poimensko
naštel le naslednje: prvo mesto je predvidljivo pripadalo gospe Albini Čer-
ne – Fabjanijevi, sledili so Lucija Miklavec, Pavla Černe (trgovka), Justina
Šonc, Zmaga Vran, Franc Nabergoj, Tonče Polakov, trgovec Kos in njegova
žena (Rokcova, pri katerih je bil nekoč sedež tomajskega pevsko-bralnega
društva). Tomajci so pred cerkvijo postavili slavolok, »kinčanje« cerkve so
prevzeli fantje in dekleta. Iz Trsta je prispel sam tržaško-koprski škof msgr.
Luigi Fogar (naklonjen Slovencem), iz Ljubljane pa kanonik dr. Kimovec.
Na oder se je »vrinil« tomajski podestat (župan) Ermanno Lenassi v faši-
stičnem kroju. Italijanska učiteljica je na oder potisnila neko deklico, ki je
deklamirala italijanski pozdrav zvonovom. Za ljudstvom je stal tudi sežan-
ski centurio (Kjuder ga na enem mestu imenuje tudi sežanski bog) Emilio
Grazioli, ki ga je Tomaj dodobra spoznal mnogo let pred ostalo Slovenijo.
Tri dni po veselem dogodku je počil veliki farni zvon, treba ga je bilo preliti
(žat, ak, tk, 92–98).
To ni bila zadnja nesreča tomajske cerkve. Januarja 1939 se je pričel po-
vešati zvonik, zato so bile oblasti prisiljene cerkev začasno zapreti, Tomajci
pa so do nadaljnjega hodili k maši v Britof (žat, ak, tk, 138–139). V tem
kontekstu je zanimiv odziv italijanskih fašističnih oblasti, še bolj pa Kju-
drov odnos do njih. Grazioli je ob priložnosti fašističnega raporta v Toma-
ju, 20. avgusta 1939, Tomajcem obljubljal pomoč, tudi pri sanaciji cerkve.
(Isti Grazioli je leta 1929 lastnoročno oklofutal Janeza Bevčiča, ker je ob
prazniku Kristusa Kralja v bližnjih Štorjah pripravil slovenski napis »Živel
Kristus Kralj« (str. 157)). Naslednje leto je Mussolini tržaški občini daroval
500.000 lir za javna dela, od katerih jih je 25.000 dobila tomajska cerkev
(str. 147). Leta 1939 je tomajska občina štela 1054 ljudi, od katerih naj bi jih

456