Page 460 - Tomajci

Lev Centrih

različici brez razlike. Na eni strani je zelo cenil tehnološki napredek (npr.
elektrifikacijo Tomaja), umno in napredno gospodarjenje, zelo pa ga je skr-
bela kultura, ki jo je ta isti napredek nosil s seboj: tisk, moda, pohujšljivi
zgledi na podlagi življenja v tujini, izseljevanje iz vasi, delo ob nedeljah itd.
(žat, ak, t, 2, 478–483). V času fašizma je bil Kjuder dvakrat poklican na
zagovor, prvič zaradi že omenjene ukinitve tomajskega pevsko-bralnega
društva leta 1928, drugič leta 1935, ko so ga poklicali na tržaško kvesturo,
ker so pri nekem otroku odkrili zvezek s slovenščino, in Kjuder je sklepal,
da ga je nekdo iz vasi ovadil. Tam je moral med drugim poslušati kvestor-
jevo predavanje o Danteju, ki da je Italijanom pokazal »naše svete državne
meje« (žat, ak, tk, 126–127). Leta 1940 pa je bil celo aretiran, zaradi nje-
govega vpliva na Krasu, maševanja v slovenščini itd. Kot rečeno, Kjuder
sicer nikjer ne piše neposredno o svoji vlogi v Tajni socialni krščanski or-
ganizaciji, v katere vodstvu je bil od leta 1938. Zdi se, da se je omejeval na
narodnoobrambno delo, nedvomno pa je bil v stiku z zelo izpostavljenim
župnikom Virgilom Ščekom iz Avberja. Na tem področju je vsekakor na-
pravil vse, kar je bilo v njegovi moči. Ni bil nikakršen revolucionar, toda
sodeč po njegovih zapiskih je bil nadvse pogumen, ko je leta 1935 tržaške-
mu kvestorju povedal, da »Cerkev priznava javno v tej pokrajini 600.000
Slovanov in nam ukazuje, da jih učimo verstva v slovanskih jezikih.« Na-
zadnje je kvestorju vljudno zabrusil: »[P]ritožite se na Vatikan« (žat, ak,
tk, 127–128). Na drugi strani je do fašističnih oblasti vseskozi vzdrževal,
kolikor je bilo le mogoče, korekten odnos. Prisoten je bil na uradnih pri-
reditvah, odklonil pa je poučevanje verouka v italijanščini. Ta odnos se je
kazal tudi v ocenah fašističnih funkcionarjev in učiteljev. Sploh jih ni po-
polnoma negativno ocenjeval. Ko je leta 1938 umrl občinski tajnik Leonide
Anselmi, je Kjuder zapisal takole: »Dobra duša. Vere malo, pa pošten, ne-
koliko božjasten« (žat, ak, tk, 138). Ali pa o županu Giovanniju Cucca-
gni, ki je bil v Tomaju malo časa, »pa so ga vsi vzljubili« (žat, ak, t, 3,
632). Posebej zadnje opažanje je nadvse zanimivo. Odpira namreč vpraša-
nje, kako močno so običajni ljudje dejansko obžalovali izgubo županov, ki
so prej izhajali iz uglednih domačih rodbin. Ali so nujno in zmeraj prezirali
fašistično oblast? Še zanimiveje je pisal o učitelju Ivanu Kosmini, ki je leta
1924 prišel v Tomaj iz Nabrežine in ki ni skrival svoje pripadnosti fašizmu
ter se vedno podpisoval Cosmina. Še več, honorarno je izvajal akcije itali-
janizacije družinskih priimkov. Njegov drugi stranski dohodek je bilo tudi
evidentiranje najetih delavcev, ki so bili pri raznih gospodarjih zaposleni
pri poljskih delih. Če jih gospodarji niso prijavljali, jih je Kosmina prijavil
oblastem, ki so jih nato klicale na sodišča. Kjuder je o njem zapisal, da je

458