Page 457 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

nosti« (žat, ak, t, 1, 261). Stalno se je boril z vaškim veseljačenjem, do ka-
terega je prihajalo zlasti ob verskih praznikih. V Tomaju v letih 1885–1933
zaradi »neredov in motenj« sploh ni bilo svete maše polnočnice. Vse kaže,
da je Kjuder vaščane zaradi njihovega pretiranega veselja ob praznovanjih
kaznoval tudi tako, da za silvestrovo leta 1933 ni več dovolil cerkvenega
zvonjenja (žat, ak, tk, 113–114): »Pošteni ljudje itak počivajo, za pijance
pa ni zvoniti.«
Glede na zapis v »Tomajski kroniki« je Kjuder opravljal tudi vlogo posre-
dnika med skupnostjo in posameznikom, v konkretnem primeru Ivanom
Žiberno (Dakovim), ki je nekaj časa opravljal dolžnost cerkvene starešine.
Žiberna se je februarja 1931 odpovedal temu častnemu nazivu »na povabi-
lo župnika, ko se je javno mnenje o njegovem zasebnem življenju močno
skrhalo« (žat, ak, tk, 93). Seveda ostaja odprto vprašanja, kdo je v kon-
kretnem primeru zastopal »javno mnenje«. Obrekovanje je sicer značilno
orožje šibkih (Scott 1985,16).Zdi se, dasosenatak načinupirali nemoč-
ni dolžniki Antona Černeta, ko so izgubljali kose svojih posesti, vendar je
Kjuder (žat, ak, t, 3, 893) v tem primeru zavaroval dober zgodovinski spo-
min na mogotca: »[I]z izkušenj vem tudi, da so imoviti ljudje onim, ki manj
imajo trn v peti.« Vseeno pa ni mogoče reči, da je obrekovanje nujno zme-
raj samo orožje šibkih. In tudi kadar je, to še ne pomeni, da koristi njim.
Zato velja znova opozoriti na primer Vranovega padca, ki ga je prav tako
spremljalo hudo obrekovanje in zmerjanje s »pijavko«, končni razplet pa v
vrh hranilnice ni pripeljal vaške revščine. Nasprotno, izmed Tomajcev so
prišli do položaja samo člani elite (Škrlj, Kosovel, Čefuta-Ucman). Po najo-
hlapnejši definiciji je namreč moč sposobnost posameznikov, da pri drugih
dosežejo delovanje z bolj ali manj predvidljivimi učinki (Denord idr. 2020,
25). Moč elite, klike ali njej pripadajočega vplivnega posameznika se najpo-
gosteje kaže prav v tem, da »kadar njemu kaj pade na misel, pridejo na isto
misel tudi drugi« (Mills 1965, 37).
Vsekakor je imel Kjuder v tem času največ uspeha pri narodnoobramb-
nih aktivnostih, v prvi vrsti pri prepričevanju staršev, da svoje otroke po-
šiljajo k slovenskemu verouku v župnišče. Najprej je bil odziv sicer pora-
zen. Ni jasno, zakaj. Verjetno bolj zaradi strahu in režimskega pritiska kot
dejstva, da so otroci prisostvovali verouku že v šoli, seveda v italijanskem
jeziku. Toda po župnikovem »ultimatu« Tomajcem so se slovenskega ve-
rouka otroci pričeli udeleževati v polnem številu (žat, ak, tk, 488–489).
Kjuder je bil prav tako uspešen pri organiziranju prostovoljnega dela. Le-
ta 1930 so prenavljali trg pred tomajsko farno cerkvijo sv. Petra in Pavla.
Kakšen dan je delavcev kar mrgolelo. »Laški oblastniki v vasi se čudijo, ka-

455