Page 463 - Tomajci

Politika in elita v Tomaju v prvi polovici 20. stoletja

jal iz družine vaške elite, so odgovorne funkcije pridobili tudi pripadniki
skromnih rodbin, ki v vasi doslej niso igrale vodilne vloge. Tak primer je
bil Franc Bole (Rebčev, r. 1903), katerega delovanje med drugo svetovno
vojno bomo spremljali v naslednjem razdelku. Čeprav nimamo virov, ki bi
govorili o odnosu stare tomajske elite do nove organizacije, ni nobenega
dvoma, da so v vasi nastopili novi ljudje. Ni sicer mogoče oceniti, kakšen
dejanski vpliv so takrat imeli v svoji skupnosti. Vse kaže, da so bili neke
vrste radikalno domoljubna klika. Vsekakor so stkali povezave razmeroma
daleč onstran svoje vasi, do Trsta in celo Ljubljane. Res pa je, da so te zveze
v tistem času njim in vaški skupnosti zaradi represalij fašističnega režima
lahko prinašale bolj malo oprijemljivih koristi, zato pa potencialno veliko
nesreče. Prav tako ne vemo, kako je na tigrovce gledal Kjuder. Virgil Šček,
voditelj Tajne krščanske organizacije in Kjudrov dobri znanec, je odločno
nasprotoval požigom in nekaterim drugim nasilnim nastopom, kajti po
njegovem mnenju je zaradi tega ljudstvo preveč trpelo (Cencič 2013, 347).
Kjudrovo mnenje najbrž ni bilo bistveno drugačno. Njegova taktika odpora
proti fašizmu je stavila na pragmatičnost in previdnost, zato ga sicer neu-
speli poskus požiga tomajskega vrtca leta 1929 in pretepi vaških fantov s
črnosrajčniki zanesljivo niso spravili v dobro voljo.

Vojna: ljudska oblast in vrnitev »slovenskih« županov
Ni jasno, kdo je bil enainpetdesetletni možakar s partizanskim imenom
Kirov (pred tem Bogoj). Po lastnih besedah je bil Slovenec, rojen v Koprivi,
član partije od leta 1921 na priporočilo Dragotina Gustinčiča, s katerim je
deloval v Idriji pri okrajnem komiteju Komunistične partije Italije, od 1924
pa kot njen tajnik v Sežani. Ko je izbruhnila španska državljanska vojna, je
leta 1937 odšel v Split, da bi se tam pridružil ostalim jugoslovanskim pro-
stovoljcem, toda policija jih je aretirala, Kirov pa je bil izgnan iz države.
Poslej je bil osemkrat zaprt, izgnan iz treh držav, nazadnje pa se je s svo-
jo petčlansko družino, enkrat v času kapitulacije Italije septembra 1943,
znašel v Tomaju – tokrat kot član kps (as, 1708, 1, 6, ck kps, Tomaj, 15.
december 1943).
Ni prišel v kraj, ki bi ga zdramila šele vseljudska vstaja na Primorskem.
Za Tomajem sta bili takrat že dve leti vojne. Italija je ob napadu na Ju-
goslavijo mobilizirala 40 fantov iz tomajske občine, kmalu nato pa so bili
aretirani štirje Tomajci, med njimi Franc Bole, in še nekaj ljudi iz sosednjih
vasi (žat, ak, tk, 164, 167). Po Miri Cencič je bila v Tomaju Osvobodila
fronta ustanovljena že marca 1942 na pobudo Maksa Dugulina, ki ni bil
domačin. Ustanovni sestanek je bil pri Popiževih, kjer so se poleg Duguli-

461