Page 454 - Tomajci

Lev Centrih

vaške elite. V prid taki razlagi namreč govori dejstvo, da se je v polemiko
vključil sam župnik Kjuder, ki je svoje stališče objavil v Zborniku, glasilu
slovenskih in hrvaških duhovnikov v Italiji, februarja 1926. Tam je obelo-
danil, da se je prepoznal v »posvečeni roki« oz. v sumničenju, »da je mogel
oni članek pisati duhovnik iz Tomaja«. Postavil se je na stran Malega lista,
razen pri obtožbi, da se je hranilnica izneverila Krekovim načelom, kjer je
sarkastično zapisal, da ni dovolj obveščen. Potrdil pa je, da Krekova slika
tam ne visi več (Kjuder 1926, 29–30). Koliko je afera v hranilnici Tomaj le-
ta 1925 na dolgi rok poslabšala oz. razrahljala odnose med vaško elito, je v
resnici težko oceniti. Če je šlo za merjenje mišic med klerikalci in liberal-
ci, navkljub idealu nujnosti sodelovanja med Slovenci v Italiji ne glede na
svetovni nazor, ni nobenega dvoma, da je razvoj fašistične diktature stare
razprtije potisnil v anahronizem, kar pa seveda še ni pomenilo, da medo-
sebna trenja, zamere in neporavnani računi iz minulih časov niso preživeli
(prim. 11. poglavje v tej knjgi; Kacin-Wohinz 2005, 529–533). Kjuder z Vra-
nom nikoli ni zakopal bojne sekire, kot bomo videli v naslednjem razdelku,
ga je označil celo kot svojega najhujšega sovražnika. Vran je na vasi naza-
dnje postal nepriljubljen, saj je šlo za njegovim pogrebom komaj 14 ljudi.
Kjuder piše, da je Vran v zrelih letih izgubil vero. Odkrito je zabavljal čez
kler: »Vsi duhovniki so lumpje.« Ni pa izgubil vsega vpliva. Po Kjudrovem
mnenju je Vran vplival na sosednje moške, da so tudi sami postali versko
negativno razpoloženi, kajti gospodarji hišnih številk 1–8 (Vranova hiša je
imela številko 6) niso več hodili k zakramentom (žat, ak, t, 3, 845). Na
navedenih naslovih sta živela tudi dva Obersnela in Černe. Najverjetneje
sta bila iz teh družin tudi podpisnika protinapada na Mali list iz leta 1925,
česar pa zaradi izpuščenih osebnih imen v časopisu ne moremo popolnoma
potrditi (preglednica 12.2). Prav tako Vranova družina ne takrat in ne ka-
sneje ni doživela izobčenja. Nasprotno, med botri tomajskih zvonov (1931)
zasledimo najmlajšo Jožefovo hči Zmago (žat, ak, tk, 95; žat, ak, t, 3,
847). Aktivnosti Vranovih naslednikov bomo spremljali tudi pri dogodkih
med drugo svetovno vojno in po njej.
Jožef Vran je bil najverjetneje zadnji predstavnik stare tomajske elite, ki
je poskušal svoj položaj utrditi z veriženjem oz. zbiranjem uglednih funk-
cij v vasi in izven nje. Taka pot je postala od druge polovice 20. let najmanj
izjemno težavna, saj je fašizem takrat vpeljal odkrito diktaturo. Poleg tega
lahko vaščane, ki so resno iskali priložnosti v okviru fašizma, z Jožefom
Vranom in Grbcem vred, komajda preštejemo na prste in nihče izmed njih
se ni pririnil zelo daleč. Dopusten je sklep, da je tomajska elita poslej do-
živela stagnacijo. Zdi se, da se je prekinil dinamični vzorec reprodukcije te

452