Page 452 - Tomajci

Lev Centrih

Kjudrovi rokopisi, temveč tudi številni članki v Gorici, Edinosti in Soči že
pred prvo svetovno vojno. Na Krasu je takrat veljal za dobro znano in pre-
cej tudi razvpito osebnost.¹⁰ Vranova zgodba nam pove veliko o tomajski
skupnosti nasploh, o njeni eliti pa še prav posebej. Vranovi so spadali med
dobro stoječa tomajska kmečka gospodarstva. Po premoženju se sicer ni-
ti na daleč niso mogli primerjati s Černeti – Fabjanijevimi, vendar so imeli
dovolj, da so lahko razvili visokoleteče ambicije. Od Kjudra izvemo, da »go-
spod Vran«, kot so ga vsi klicali, ni nikoli delal na zemlji. Se je pa skrbno
posvečal svojemu vinogradu, za katerega je pridobil brezobrestno avstrij-
sko državno posojilo za dobo 30 let. Seveda so vinograd kopali najeti delav-
ci. Kjuder nadalje poroča, da je Italija šele leta 1930 izvedela za to posojilo,
menda pa se je gospod Vran tako spretno izmikal z odplačilom, da je prej
propadel fašizem. Ta vinograd je Vran pridno širil, po prvi svetovni voj-
ni naj bi ob dobrih letinah dal 85 hl vina in prekosil Černetov – Fabjanijev
vinograd, ki je bil v tistem času precej zanemarjen. Dobre letine so se nada-
ljevale tudi po drugi svetovni vojni, najboljša naj bi bila leta 1953. Vranovo
posestvo je še leta 1948 obsegalo spodobnih 14 ha, precej nad tomajskim
povprečjem (žat, ak, t, 3, 760; preglednica 12.2, Tomaj 6). Pravzaprav je
najpomembnejši podatek, ki nam ga o gospodu Vranu podaja Kjuder, ta,
da mu ni bilo treba zares delati na posestvu. Lahko se je posvečal števil-
nim drugim dejavnostim. Krepil je svoj socialni kapital in si ga prizadeval
konvertirati v političnega. Mogoče je trditi, da je Vran poskušal posnema-
ti poslovne oz. karierne strategije legendarnega Antona Černeta (Fabjana)
(1813–1891), ki ga je moral kot mladenič še poznati. Anton Černe je od svo-
jega očeta Marka podedoval ne ravno razkošno premoženje, vendar pa ga je
nasledil na položaju tomajskega župana. Černe se je od tod povzpel strmo
navzgor, v državni in tudi goriški deželni zbor. V tistem času, a tudi kasne-
je, ko je izstopil iz politike, je spretno akumuliral družinsko premoženje
(Zobec 2024, 103–105). Jožef Vran je prav tako poskušal zbirati pomemb-
ne funkcije. Drugače kot Černe, ki je bil blizu katoliškemu taboru, pa se
je on pridružil tržaškim liberalcem. Pred prvo svetovno vojno je bil tomaj-
ski župan, načelnik (po pisanju Gorice domnevno liberalne) županske zveze
kraških občin, predsednik tomajske podružnice Ciril-Metodove družbe, le-
ta 1913 pa je poskusil s kandidaturo za goriški deželni zbor, vendar ni uspel
(»Liberalni volilni shod v Štanjelu onemogočen« 1911, 1).¹¹ Kmalu zatem je
svojemutajniku Grbcuprepustil županstvo, sam pa se zavihtel na predse-

¹⁰ Glej 11. poglavje.
¹¹ Glej 11. poglavje.

450