Page 422 - Tomajci

Miha Zobec

vala, ali je bila Emilova »bandima« (trgatev) dobra (pang, 939, 16, Albina
Lei Černe, 10. oktober 1908).
Kljub smelim načrtom sinov prevzem posesti ni minil brez zapletov. Za
izdelavo mlina z mlatilnico ter oblikovanje sodobnega vinograda je Emil
potreboval denar, ki ga ni imel, zato je za finančno injekcijo prosil mamo.
Ta je, kot se je spominjala sestra Albina, često tarnala nad sinovo lakomno-
stjo glede sredstev za realizacijo njegovih zamisli. Za Emila naj bi bilo zna-
čilno, da je za vsako idejo prosil mamo (»Mama, daj!«), ni pa bil pripravljen
zares skrbeti za domačijo (pang, 939, 15, oporoka, zapuščina). Kot je raz-
vidno iz njegove zapuščine, si je pri mami leta 1912 izposodil 16.332 kron,
ki naj bi jih vrnil v petih letih s petodstotnimi obrestmi (pang, 939, 7, za-
dolžnica Emil). Amalija je nato v listinah ob oporoki navajala, da je Emilu
odstopila denar za vse, kar je potreboval pri kmetijstvu – od čebelnjaka do
posnemovalnika za mleko. Sredstva, ki jih je Amalija imela na razpolago,
so bila bržkone tista, ki jih je dobila po pokojnem možu Francu. Emilova
prizadevanja za modernizacijo kmetijstva so bila velikopotezna, a so bila
po vojni, z njegovo tragično smrtjo pri lovu na lisice decembra 1920, pre-
kinjena. Emil je izgubil življenje, ko se mu je pred obrazom sprožila puška,
ki mu jo je pred jamo, v katero se je zatekla lisica, podal bratranec Tone
Černe Učerinov (»Dopisi: smrtna nesreča na lovu« 1920, 2; žat, ak, t, 3,
891). Sodeč po poročilih o njegovem pogrebu v časopisih, najprej v trža-
ški Edinosti (»Dopisi: iz Tomaja« 1920), nato pa tudi v osrednjeslovenskem
Slovencu (»Dnevne novice: smrt Emila Černeta« 1921) in celo v izseljenski
Ameriški domovini (»Smrtna nesreča na lovu« 1921), je Emil na Krasu uži-
val precejšen ugled. »V večnost je odšel mož, ki ga bo pogrešal ves Kras,«
je grenko zapisala Edinost ter dodala, da je bil »mož plemenitega srca in
borilec tlačenega naroda«. Emilovega pogreba naj bi se udeležila množica
ljudi z vsega Krasa, od Brkinov do Nabrežine pa še z Goriške, so navedli
v tržaškem dnevniku (»Dopisi: iz Tomaja« 1920, 2). Kmalu za njim je po-
dobna nesreča zadela Emilovega bratranca, Filipa Černeta (iz družine Uče-
rinovih), okrajnega sodnika v Komnu. Oktobra 1921 se je tudi on pri lovu
smrtno ponesrečil (Edinost, 11. oktober 1921, 2). Po tragični smrti Emila je
vdova Amalija za nekaj časa zapustila Tomaj in se vrnila v domačo Mirno
na Dolenjskem (pang, 939, šk. 15, Pismo Poldeta Amaliji, Kostanjevica, 25.
januar 1921).
Posest je po Emilovi smrti zopet prešla v roke Amalije, ki jo je vodila
skupaj z najstarejšo hčerjo Albino, ko se je ta po upokojitvi svojega mo-
ža Petra Laharnarja vrnila v Tomaj. Emilova nenadna smrt je Fabjanijeve
hudo prizadela, pa ne samo zaradi izgube družinskega člana, ki je pose-

420