Page 417 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

nje. Tu, torej pri izgradnji politične trajektorije, mu je bila v pomoč izjemna
prilagodljivost trenutnim priložnostim oz., s Kjudrovimi besedami (žat,
ak, t, 3, 844), pripravljenost, »da menja politične barve«. Prisluhniti velja
tudi Kjudrovim poudarkom, da je bil Vran v mladosti privržen katolištvu,
a se je kasneje povsem distanciral od Cerkve in začel obsojati duhovščino.
Žal na podlagi zapisanega ni mogoče izvedeti, kdaj je do obrata prišlo, a
indici v časopisju govorijo v prid tezi, da je do spremembe njegovega nazo-
ra prišlo že pred vojno. Po vsej verjetnosti je bil odklon od vere povezan z
uveljavljanjem narodno-liberalnega gibanja, ki se je v Tomaju vse bolj afir-
miralo proti koncu prve in na začetku druge dekade 20. stoletja. Sklepali bi
lahko, da sta k temu še posebej prispevala dva dejavnika, najprej imenova-
nje Antona Kosovela na mesto učitelja leta 1908, nato pa smrt nekdanjega
župana Antona Černeta dve leti kasneje. Kosovel sicer ni bil politično akti-
ven, a razbrati je mogoče, da je zagovarjal laičen pogled na svet – tudi zato
je konservativnejše okolje Pliskovice zamenjal za Tomaj (»Dopisi: iz Plisko-
vice« 1908, 2). Anton Černe je v Tomaju veljal za posebej ugledno osebnost
in, čeprav se je zavzemal za posebno vlogo katolištva v javnem življenju,
bil deležen splošnega odobravanja in spoštovanja (»Zahvala« 1910, 11; »Do-
mače vesti: smrtna kosa« 1909, 6). Smrt Černeta in namestitev Kosovela
sta seveda le dogodka širšega procesa uveljavljanja narodno-liberalne ide-
je. V ta kontekst ravno tako sodijo tudi vzpostavitev tomajske podružnice
Sokolov leta 1912 in zborovski nastopi, odeti v narodne trobojnice pred
prvo svetovno vojno (»Vesti iz Goriške: ›Sokol‹ v Tomaju« 1912, 4; »Vesti iz
Goriške: koncert Hajdriha v Tomaju« 1914, 3). Vran se je znal učinkovito
prikazati kot zastavonoša na narodnem gibanju in liberalizmu utemeljene
ruralne modernizacije. Da je zajadral v liberalne vode, se lahko prepričamo
ob branju tedanjega časopisja, zlasti pa katoliške Gorice. Iz tega časnika
izvemo, da naj bi si Vran, potem ko si je zagotovil mesto župana, narav-
nost obupano prizadeval za mesto poslanca v deželnem zboru – kandidiral
je namreč dvakrat, prvič 1909., drugič pa 1911. (»Domače in razne vesti«
1909, 3; »Gregorinova politična ekspozitura v Tomaju« 1911, 1); najprej na
listi agrarcev, ko so te absorbirali liberalci, pa je oporo našel pri tržaškem
slovenskem meščanstvu (»Liberalni volilni shod v Štanjelu onemogočen«
1911, 1). Veliki met vzpona v goriški zbor mu nazadnje ni uspel, morda tudi
zato, ker je bil precej nespreten govornik.
Retoričnim hibam navkljub pa je Vran spretno krmaril v lokalni politiki
– celo do te mere, da si je zagotovil nasledstvo omenjenega župana Jožefa
Grbca, ki je tomajsko občino vodil do posega fašističnih oblasti v uvelja-
vljeno upravno avtonomijo. Dejstvo, da naj bi Vran Grbca nastavil, kot trdi

415