Page 420 - Tomajci

Miha Zobec

Družina Černe (Fabjanijevi) v poznem 19. in prvi polovici
20. stoletja: od napetosti do cepitve
Družina Černe je zenit politične in družbene moči dosegla s poslancem
Antonom (1813–1891), ki je segel v goriško deželno in avstrijsko državno
politiko (Marušič 2013; Zobec 2024). V času, ko se je v revolucionarnem
parlamentu (1848) zavzemal za odpravo podložništva brez odškodnine in
ko si je, desetletje kasneje, prizadevalza pravico do javne rabe slovenšči-
ne, je bila Antonova popularnost nedvoumna. Po uničujoči nemški zmagi
nad Francijo leta 1871 je njegovo navdušenje nad nacionalno idejo nekoli-
ko skopnelo in zanesenjaki narodne poti so mu očitali, da je prestopil na
stran izdajalcev. Obračun z volivci v sežanski gostilni se je zanj izkazal za
usodnega, tako da po letu 1872 ni bil več izvoljen. Ves čas svojega politič-
nega delovanja naDunajuinvGorici je Černeskrbnokopičil premoženje,
politični in socialni kapital pa je prelil v širjenje posestniškega imperija, ki
je – po govoricah, ki jih je ujel duhovnik Albin Kjuder – obsegal dober del
Krasa (Kjuder 1972, 150). Velikokrat je posesti pridobival na račun zadolže-
nih siromašnejših kmetov.
Anton Černe je za upravitelja vsega nepremičnega premoženja imenoval
svojega zeta Franca (1831–1898), stotnika avstrijske vojske in moža hčere
Amalije (v župnijskih knjigah zapisana kot Uršula Amalija), ki ji je Anton
namenil izjemno veliko tomajsko posest (obsegala je tedaj neverjetnih 100
hektarov) (Trobec Franetič 1992, 36), vključno z domačijo (pang, 939, 4,
Testament Antona Černeta, 29. september 1889). Preostalo, še vedno ve-
liko premoženje, ki je obsegalo hiše v Sežani in Trstu ter precej denarja,
je razdelil med druge tri hčere (Zobec 2024, 104). Frančevo upravljanje je
bilo kratkega daha, saj je umrl že sedem let po Antonovi smrti. Glede na
status, ki ga je tedaj v družbi uživala avstrijska vojska (Cole 2014), bi lahko
domnevali, da je Franc uspel obnoviti vsaj del ugleda, ki ga je Anton zapra-
vil. Dovolj razgledanjebil,dase je nelezavedal možnosti razvoja donosnih
kmetijskih panog, torej vinogradništva na Krasu, temveč mu je bilo jasno
tudi, da je za ustrezno obdelovanje in prodajo potrebna izobrazba. Sam je
opravil le tečaj na kmetijski šoli v Trstu (pang, 939, 7, Spričevalo kmetij-
ske šole v Trstu (Scuola agraria di Trieste), 29. avgust 1847), svojega sina
pa je poslal na enološko izobraževanje v kmetijsko in vinogradniško šolo v
Grmu na Dolenjskem (pang, 939, 9, Potrjenje, Tomaj, 9. september 1898).
Šolanje ob finančni pomoči ustanove Jakoba Černeta, Antonovega strica
in tržaškega stolnega kanonika, je podprlo tudi tomajsko županstvo, ki je
ocenilo, da bi Emilova izobrazba pomagala k »povzdigi racionelnega gospo-

418