Page 426 - Tomajci

Miha Zobec

potrebni temeljite obnove, tako da od njiju ni imela otipljivih koristi, do-
kler ju ni prodala – prvo, na Škorklji, 1921. leta (za 40.000 lir), drugo pa
1937., za 150.000 lir (pang, 939, šk. 15, odv. pisarna Giovanni Kerze piše
Amaliji Černe, 21. julij 1937; 15a, 18. marec 1921, Amalija Černe). Je pa leta
1935 skupaj z družabnikom v Trstu kupila veliko hišo (za 80.000 L), po vsej
verjetnosti z namenom oddajanja stanovanj (pang, 939, 15, Contratto di
compravendita, Trst, 31. julij 1935). Koliko je bila pri oddajanju sob ali sta-
novanj uspešna, ne vemo. Dejstvo, da je hči Nada v pismih potarnala, da
je »že jokala zaradi te revščine«, ko si v času študija medicine v Ljubljani
ni mogla privoščiti oblačil, ki so veljala za primerna za mestno okolje, nas
navaja k sklepu, da Amalija ni ravno živela na zeleni veji. Obleke, ki jih je
Nada imela pri sebi, so bile »stare [...] in dobre kvečjemu za Tomaj«, a tega
naj mama ne bi mogla razumeti, ker ji ni bilo jasno, »kako je tu« (torej v
Ljubljani, op. M. Z.) (pang, 939, 15, pismo Nade Amaliji Černe, 30. april
1934). Toliko kot žalost zaradi slabega gmotnega statusa Nadine besede
prikazujejo tudi distanco med mestnim in podeželskim okoljem. Amalija
je odraščala v slednjem in stika z urbanim svetom, kot so ga prakticirali v
Primorju, v svojem otroštvu najbrž ni poznala. Seveda velja Nadine trditve
tudi omiliti, pismo je napisala v času študentskih let, ko sta izgled in pri-
padnost vrstniški skupini zelo pomembna. Obenem velja tudi poudariti,
da je bilo pismo napisano v času, ko je pustošila velika gospodarska kriza –
Jugoslavija je prav v tem letu dosegla dno (Lazarević 1997, 35). Dokončnega
odgovora v zvezi z Amalijinimi finančnimi zmožnostmi torej ne moremo
dati. Gotovo pa vdovi brez posebne izobrazbe (v dokumentih se Amalija
omenja zgolj kot gospodinja) v tedanjem svetu ni bilo enostavno.
Amalija je v Tomaju, malce pa tudi v Trstu, kjer se je kasneje naselila
hči Nada, živela do smrti 1959. leta. V okviru agrarne reforme so leta 1948
podržavili mlin, ki ga je vodila z Antonom Turkom. Kakšna usoda je dolete-
la njene posesti, ni povsem jasno, razpolagamo le z zabeležko sežanskega
Okrajnega ljudskega odbora, kjer je zapisana njena izjava, da je pripravlje-
na četrtinski delež svojih posesti odstopiti ljudskemu premoženju, a le pod
pogojem, da bi v zameno dobila druge parcele iz splošnega ljudskega pre-
moženja, ki so prej pripadale domačiji Fabjanijev (pang, 939, 15, Izjava
Amalije Černe Okrajnemu ljudskemu odboru Sežana, Trst, 1. marec 1954).
Tudi v letih pred smrtjo je Emilova vdova Amalija torej trdno vztrajala pri
svojih zahtevah. Njena hči Nada se je po podatkih, ki jih navaja Albina, v
Tomaj, in to prav k Fabjanijevim, preselila takoj po koncu druge svetovne
vojne, leta 1946. Albina ji je podarila del hiše, tako da si je lahko uredila
svoje stanovanje s kuhinjo, v bivališču se ji je pridružila tudi mama (pang,

424