Page 421 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

darstvanaKrasu«(pang,939,9,Izjava, 19.oktober 1900). FrancinAmalija
sta imela pet otrok, poleg Emila (r. 1882) še Albino (1876), Antonijo (1879),
Pavlino (1877) in Leono (1885). Emil je bil kot edini moški potomec predvi-
den za prevzemnika ogromne posesti v Tomaju. Preostalo premoženje se
je razdelilo med hčere, ki so prejele zgolj denarno kompenzacijo. Glede na
to, da je bil Emil ob Frančevi smrti še otrok, je moral počakati na polnole-
tnost, to pa je pomenilo, da je upravljanje posesti po moževi smrti prevzela
vdova Amalija (pang, 939, 7, Prisodna listina, 30. december 1899).
Podrobnejši vpogled v družinsko zapuščino napeljuje k sklepanju, da
družinska razmerja niso bila tako enostavna, kot kažejo zapisi poslednje
volje in odločitev sežanskega okrajnega sodišča konec 19. stoletja. Med
Emilom in mamo so bile, očitno, nemalokrat prisotne napetosti. Emil je
dvoletnoizobraževanjenažeomenjenemvinogradniškemtečajuvKloster-
neuburgu zaključil leta 1902, kmalu zatem je bil pozvan v vojsko, nato pa je
pristal v njeni rezervni sestavi. Da bi pridobil status rezervnega oficirja, se
je obrnil na svojega svaka, Albininega moža, tedaj deželnega svetnika v Bu-
kovini, pravnika Petra Laharnarja. Emilova vloga v vojski ni povsem jasna,
a v pismu svaku izda, da prevzem posesti v Tomaju tudi po opravljenem
oficirskem izpitu ne bo uspel ter da se »ne čuti dovolj močnega, da bi to
storil«. Pravi, da bi lahko upravljanje posestva prevzel edinole pod »mami-
no nadoblastjo« (nem. Oberherrschaft Mama), v zameno pa naj bi mu ona
zagotovila dotacijo v letni vrednosti 600 goldinarjev. Svojega svaka je pro-
sil, da bi sestavil pogodbo, ki bi razmerje uredila na ta način (pang, 939,
9, 20. april 1904). Po izpolnjenih vojaških obvezah se je Emil vrnil v Tomaj,
kjer je poskrbel za posodobitev kmetijstva Fabjanijevih. Leta 1905, ko je
pridobil status rezervnega kadeta, je na poti med Križem in Tomajem sku-
paj z Antonom Turkom iz Šepulj postavil motorno mlatilnico za žito, ki so
jo uporabljali tudi kmetje iz okoliških vasi (»Nekaj ugodnih vesti s Krasa«
1905, 3). Po nekaj letih (1909) mu je sledila tudi žena Amalija, doma iz Mir-
ne na Dolenjskem, Emil jo je po vsej verjetnosti spoznal med šolanjem v
Grmu. Ni znano, ali je kmetijsko šolo obiskovala tudi sama, gotovo pa je
imela določena znanja o vinogradništvu. Iz dopisa Emilove sestre Albine
v času prve svetovne vojne lahko namreč razberemo, da je bila ob Emilovi
odsotnosti odgovorna za poslovanje z vinom (pang, 939, 15b, dopis Albine
Černe Amaliji Černe roj. Škarja, Tomaj, 25. avgust 1915). Proti koncu prve
dekade 20. stoletja je Emil že tako izpopolnil domače vinogradništvo, da
je na že omenjenem vinskem sejmu v Tomaju prejel prvo nagrado (»Vin-
ska pokušnja in vinarski shod v Tomaju« 1908, 1). Tudi sestra Albina se je
v tem času v dopisnici iz Bukovine, kjer je bila tedaj nastanjena, že spraše-

419