Page 425 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

žnost, mladi so spoštovali določila staršev, posebno v finančnih za-
devah. Ti si prijela za Nado pri zapuščinski razpravi po pok. mami po
pretirani cenitvi in raznim terjatvam pretirano svoto denarja. Drugi
udeleženci so se zadovoljili z veliko manjšo svoto (45.000 lir), izpla-
čano po 10 letih, brez obresti. S takim nastopom si se sama izključila
iz družine.

Razdor v družini se je torej z Amalijino smrtjo potrdil. Po dokumentu,
s katerim sta Amalija, roj. Škarja, in Albina uredili zapuščinske zadeve, je
Emilova vdova hišo morala zapustiti do začetka 1930. leta. Po odhodu od
Fabjanijevih se je preselila k družini Škerlj oz. domačiji Baničevih (intervju
Polone Sitar, 17. oktober 2024). Amalija je še vedno imela v lasti gospodar-
sko pomembne posesti, pripadel ji je vinograd Kalužce, po soprogu pa je
podedovala še mlin z mlatilnico ter čebelje panje. Pri obdelovanju vinogra-
da si je pomagala s podnajemniki, ki so skrbeli za vinograd in kletarjenje,
pri čemer so si pridelek razdelili. Mlatilnico je tako kot Emil vodila skupaj
z Antonom Turkom iz Šepulj, zaposlovala sta dva delavca, mlinarja in ža-
garja. Kot vodja mlina je bila vpisana v fašistični sindikat (pang, 939, 15,
upravljanje mlina; fašistična izkaznica). Kljub temu da je živela v Tomaju, je
bila Amalija po moževi smrti očitno bolj vpeta v osrednjeslovenski kot pri-
morski prostor. K takemu sklepanju navaja obsežna zbirka korespondence,
v kateri izstopajo pisma sorodnikov in prijateljev iz Dolenjske, Ljubljane in
Beograda. Dopisovala si je z bratom Cenkom, ki je živel v jugoslovanski pre-
stolnici, s sestro Zofko v domači Mirni, Lojzko v Ljubljani, nečakoma ter
s prijatelji. Kljub temu da so v zbirki ohranjena le pisma teh, ki so pisali
Amaliji, lahko iz njihovega pisanja – in povzetkov Amalijinih besed – skle-
pamo, da se Amalija v Tomaju ni počutila zares domače in da ji je bilo često
dolgčas. Lojzka in Zofka sta jo nemalokrat vprašali, ali bi se jima pridružila
v Mirni oz. Ljubljani, a se to nikoli ni zares zgodilo. Amalija je sicer v Lju-
bljani kupila hišo s pripadajočo posestjo, vendar kaže, da nepremičnine ni
uporabljala in jo je najbrž oddajala podnajemnikom (pang, 939, 15, naku-
pna pogodba – Amalija Černe kupuje od Marije Rupnik, 3. december 1932).
Sestra Zofka je namreč še leta 1938 zapisala, kako bi si želela, da bi Amalija
prišla za stalno v Ljubljano (pang, 939, 15, pismo Mirna, 27. januar 1938).
O tem, kaj je Amalijo tako močno vezalo na Tomaj, lahko le ugibamo,
saj korespondenca ne obsega pisem, ki jih je napisala sama. Verjetno so
jo k vasi vezale posesti, posebej vinograd, ki ji je skupaj z mlatilnico (a to
je imela v le polovični lasti) še vedno nudil enega od virov preživetja. Po
Emilu je pridobila tudi nepremičnine v Trstu, in sicer dve hiši, ki pa sta bili

423