Page 419 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

prefekturnega revizorja, ki je zaradi domnevnih nepravilnosti Grbca odsta-
vil, na njegovo mesto pa so postavili komisarja tržaške prefekture (»Dnev-
ne vesti: slava in padec« 1926, 2). Med tistimi, ki so lahko kljub neposredni
intervenciji državnih emisarjev na podeželju obdržali vpliv, je ostal le še
vaški duhovnik, torej Albin Kjuder, ki je župnijo prevzel leta 1924.⁸
Fašizem je postopoma, a vztrajno posegal v upravljanje podeželja in na-
zadnje uničil strukture, kot so se oblikovale v avstrijskem obdobju. Čas
Avstrije seveda ni bil monoliten. V drugi polovici 19. stoletja so se vrsti-
le pomembne spremembe, ki so obdobje zaključile z uveljavitvijo laičnega
šolstva in s prevlado narodno-liberalne ideje pred prvo svetovno vojno. Del
družbene in politične modernizacije so bile tudi boljše prometne zveze, s
katerimi so Trst, Gorica in druga regionalna središča, kakršna sta bila Tržič
(Monfalcone) in Nabrežina, postali vse dostopnejši. Trst je že tradicional-
no predstavljal prostor, kamor so se Kraševci, posebej pa Tomajci, vsaj od
razglasitve svobodne luke na začetku 18. stoletja, v določenem smislu pa
še prej, selili. Pri Tomajcih je bilo izseljevanje tako prisotno, da je med leto-
ma 1869 in 1910 odvzelo 92 odstotkov naravnega prirastka (za primerjavo:
v sežanskem okraju je odjedlo 65 odstotkov), med destinacijami pa je do
konca 80. let 19. stoletja Trst prevladoval do te mere, da bi lahko govorili o
svojevrstni »geografski specializaciji« izseljevanja.⁹ Ob socialnih in gospo-
darskih vezeh je simbioza s Trstom postajala vse zanimivejša tudi z vidika
političnih zavezništev. Modernizirano podeželje se je vse bolj nagibalo k
narodno-liberalnim idejam, tržaško meščanstvo pa je, da bi povečalo svoj
vpliv v Avstrijskem primorju, tam iskalo primernega sogovornika (Maru-
šič 2011, 38). Vranovi agrarci so se zato v navezi s tržaškim meščanstvom
uspeli vzpostaviti kot nosilci ruralne modernizacije. Tisti, ki so, tako kot
Černeti, vztrajali v podpori avstrijski vladi in zagovarjali vlogo katolištva v
javnem življenju, so tvegali, da obveljajo za nepomembne in neprimerne iz-
zivom novih časov. Vsi Černeti seveda niso delili podobnih pogledov. Zlasti
ne Emil, ki si je na moč prizadeval za modernizacijo kmetijstva, posebej vi-
nogradništva, a so ga pri tem, da bi postal agrarni kapitalist, ovirale spone
družine. Družina je delovala precej togo, bolj kot lokalne, deželne ali naro-
dne meje je njeno sestavo označeval habsburški kontekst. Da bi razumeli
družinske prepreke, ki so Emilu onemogočale preboj, se moramo torej se-
znaniti z domačimi razmerami razporejanja vpliva in moči. Spoznali bomo
tudi, kako poguben je bil spor za dediščino po Emilovi smrti, ki je družino
razcepil in trajno zaznamoval.

⁸Več o tem v 12. poglavju.
⁹ Glej 3. poglavje ter Kalc (2013, 667).
417